Medtem ko je neurje včeraj ponekod po Sloveniji neusmiljeno tolko s točo, so ljudje hiteli reševat avtomobile, vrtove in strehe. Nekoga pa je ganil drugačen prizor... Mama štorklja med silovitim neurjem ni zapustila svojega gnezda.
Namesto da bi štorklja odletela na varno, je razprla krila in s svojim telesom zaščitila svoje mladiče pred točo.
Prav ta preprost prizor iz narave nas lahko spomni, kaj pomeni ustvariti občutek varnosti.
Otrok namreč ne potrebuje popolnega sveta, kot danes pogosto mislimo. Potrebuje pa občutek, da v njem ni sam, da ga bo nekdo zaščitil, ko bo težko, ko bo "padala toča"... Prav to je v včerajšnjem neurju naredila mama štorklja.
Ob takšnih prizorih se pokaže, da materinska ljubezen ni le toplina in nežnost, ampak tudi odgovornost. Je pripravljenost ostati, ko postane težko. Je sposobnost, da lastni strah za trenutek potisnemo na stran zato, da se nekdo manjši od nas lahko počuti varen.
Ne glede na vrsto je bistvo materinstva pogosto podobno: zaščititi, objeti in zdržati. Morda nas prav zato takšni prizori tako ganijo. Ker se v njih prebudi spomin na prvo izkušnjo varnosti, sprejetosti in brezpogojne ljubezni. Na nekoga, ki je nekoč nad nami razprl krila.
Psihologi pogosto poudarjajo, da občutek varnosti oblikuje naš odnos do sveta, ljudi in samega sebe. Ko otrok čuti, da ima ob sebi nekoga, ki ga zaščiti tudi v "nevihti", se v njem razvija zaupanje.
Hvala štorklja, ker si nas spomnila na to.
