Zakaj nekateri nikoli ne pomislijo, kako njihovo vedenje vpliva na druge?
Ste že srečali človeka, ki se po ulici sprehaja z glasnim prenosnim zvočnikom, kot da je ves svet njegova dnevna soba? Ali pa soseda, ki pozno zvečer navije glasbo tako močno, da jo posluša cel blok? Morda nekoga, ki na avtobusu brez slušalk gleda videe ali se po telefonu pogovarja na ves glas. Takšno vedenje pri mnogih sproži vprašanje: Ali ti ljudje res ne pomislijo na druge?
Psihologi opozarjajo, da odgovor ni vedno tako preprost...
Gre predvsem za sposobnost zaznavanja drugih
Večina ljudi ima nekakšen notranji "socialni radar". Ko smo v javnem prostoru, samodejno prilagajamo svoje vedenje ljudem okoli sebe. Utišamo telefon v čakalnici, zapiramo vrata nekoliko tišje, na vlaku ali avtobusu govorimo nekoliko bolj potiho. To počnemo zato, ker se zavedamo, da si prostor delimo z drugimi.
Temu psihologi pravijo socialna zavednost – sposobnost, da poleg sebe opazimo tudi druge ljudi in razmišljamo o tem, kako naše vedenje vpliva nanje. Pri nekaterih je ta sposobnost izrazitejša, pri drugih precej manj.
"Če meni ni moteče, ni moteče nikomur"
Ljudje pogosto nezavedno predpostavljamo, da drugi svet doživljajo podobno kot mi. Če nekdo obožuje glasno glasbo, lahko težje razume, da je za druge lahko neprijetna. Če nekdo rad govori glasno, morda sploh ne opazi, da moti okolico. Psihologi temu pravijo egocentrična pristranskost – naravna težnja, da svet presojamo predvsem skozi lastno izkušnjo. Pri večini ljudi se ta sposobnost z odraščanjem uravnoteži z razvijanjem empatije in občutka za skupnost.
Tudi zdrav sram ima pomembno vlogo
Beseda sram ima danes pogosto negativen prizvok, vendar psihologi razlikujejo med toksičnim in zdravim sramom. Zdrav sram ni občutek manjvrednosti, ampak notranji občutek, ki človeku pomaga razumeti: "Morda s svojim vedenjem posegam v prostor drugega."
Prav ta občutek je eden od temeljev sobivanja. Zaradi njega ne kričimo v knjižnici, ne predvajamo glasbe na ves glas v avtobusu in ne telefoniramo v tihem kupeju vlaka. V to nas ne prisili strah pred kaznijo, ampak naravno čutimo odgovornost do ljudi okoli sebe.
Včasih gre tudi za občutek upravičenosti
Pri nekaterih ljudeh pa psihologi opažajo še nekaj drugega. Občutek: "Jaz imam pravico početi, kar želim."
Tak način razmišljanja imenujejo občutek upravičenosti (entitlement). Tak človek ne razmišlja nujno: "Kako bo to vplivalo na druge?" Temveč predvsem: "Zakaj bi se moral jaz prilagajati?"
To ni nujno znak narcistične osebnosti, lahko pa kaže na šibkejše spoštovanje družbenih pravil in skupnega prostora.
Zakaj nekateri potrebujejo, da jih vsi opazijo?
Glasna glasba je lahko tudi način izražanja identitete. Nekateri želijo svetu sporočiti: poglejte me, poslušajte, kaj poslušam, to sem jaz. V določenih obdobjih življenja, predvsem v adolescenci, je to povsem običajen način oblikovanja identitete.
Če pa takšno vedenje ostane tudi v odraslosti in človek ne upošteva ljudi okoli sebe, lahko kaže na večjo potrebo po zunanji potrditvi ali na slabše razvito sposobnost samoregulacije.
Koliko prostora v svojem razmišljanju namenim ljudem okoli sebe?
Morda to najbolje opisuje razliko med zrelostjo in nezrelostjo. Zrela osebnost ne razmišlja le o tem, kaj si želi sama, ampak tudi o tem, kako njena dejanja vplivajo na druge ljudi. Prav sposobnost, da znamo občasno omejiti lastno svobodo iz spoštovanja do skupnega prostora, je eden od temeljev družbe, v kateri se lahko vsi počutimo varno in spoštovano.
