Odnos med taščo in snaho je že desetletja predmet šal, stereotipov in družinskih zgodb. Toda psihologi opozarjajo, da napetosti med njima redko nastanejo zato, ker bi bila ena od njiju preprosto težavna. Veliko pogosteje gre za zapleteno prepletanje čustev, družinskih vlog in sprememb, ki jih prinese nova partnerska zveza.
Ko sin ustvari svojo družino, se spremeni ravnovesje celotnega družinskega sistema. V ospredje stopi nova oseba, ki prevzame pomembno mesto v njegovem življenju, s tem pa se morajo na novo oblikovati tudi odnosi znotraj družine. Prav ta prehod je lahko za nekatere starše veliko težji, kot si upajo priznati.
Ne gre vedno za ljubosumje
Ena najpogostejših razlag je, da tašča doživlja sinovo partnerico kot osebo, ki je spremenila družinsko dinamiko. To še ne pomeni, da si sina želi zase ali da je ljubosumna v romantičnem smislu. Veliko pogosteje občuti izgubo svoje nekdanje vloge.
Če je bila dolga leta tista, h kateri se je sin obračal po nasvet, pomoč ali podporo, lahko njegovo osamosvajanje sproži občutek odrinjenosti. Psihoterapevti poudarjajo, da se ta čustva pogosto pojavijo nezavedno in jih ljudje sami težko prepoznajo.
V resnici ne tekmujeta druga z drugo, ampak iščeta svoje mesto
Raziskave kažejo, da je odnos med taščo in snaho eden najbolj ambivalentnih družinskih odnosov. Obe si želita pripadati isti družini, hkrati pa pogosto nista povsem prepričani, kakšna je njuna vloga.
Snahe si pogosto želijo sprejetosti, tašče pa priznanja, da ostajajo pomemben del sinovega življenja. Ko nobena od teh potreb ni izrečena, se lahko začnejo pojavljati nesporazumi, tišina ali pasivno-agresivni odzivi.
Zanimivo je, da je ena izmed raziskav pokazala nekaj zelo konkretnega. Tašče, ki so poročale o dobrem odnosu s snaho, so imele skupno eno pomembno značilnost – niso se počutile izključene iz odnosa med sinom in snaho.
Nasprotno pa je občutek, da sta se sin in snaha zaprla v svoj svet in zanjo ni več prostora, pomembno napovedoval slabši odnos. Raziskovalci zato poudarjajo, da občutek pripadnosti pogosto vpliva bolj kot posamezni konflikti.
Pričakovanja so pogosto večji problem kot osebnost
Psihologi opozarjajo, da v odnos pogosto vstopimo z neizrečenimi pričakovanji.
Tašča morda pričakuje, da bo snaha postala skoraj druga hči. Snaha pa pričakuje, da jo bo tašča sprejela brez pogojev. Ko se ta pričakovanja ne uresničijo, razočaranje hitro preraste v zamero.
V kvalitativnih raziskavah so ženske na obeh straneh pogosto opisovale enak občutek – želele so biti sprejete, a so imele občutek, da jih druga stran ne razume.
Včasih razlog sploh ni snaha
Družinski terapevti pogosto poudarjajo, da težava ni vedno v odnosu med taščo in snaho. Včasih gre za stare družinske vzorce, ki so obstajali že dolgo pred prihodom nove partnerice.
Če je bila družina zelo prepletena, so bile meje med člani nejasne ali pa je bil sin dolga leta čustvena opora materi, lahko prihod partnerice razkrije napetosti, ki so bile prisotne že prej.
Raziskave pa prav tako tudi kažejo, da dober odnos med taščo in snaho ne vpliva le nanju. Povezan je tudi z večjim zadovoljstvom v zakonu, manj družinskimi konflikti in boljšimi odnosi med generacijami. To pa ne pomeni, da morata postati najboljši prijateljici. Psihologi poudarjajo, da je veliko pomembnejše spoštovanje meja, odprta komunikacija in pripravljenost sprejeti, da ima vsaka v družini svojo, drugačno vlogo.
