"Globoko sem pretresena nad tem, kako zlahka bomo ljudje izgubili pridobljene pravice in svoboščine"

Ta zapis se deli po družbenih omrežjih in zdelo se nam je vredno, da ga delimo tudi mi. 

"Globoko sem pretresena nad tem, kako zlahka bomo ljudje izgubili pridobljene pravice in svoboščine" (foto: pixabay) pixabay
20. 9. 2021

Ves čas te gonje, ki nas pretresa zdaj že skoraj dve leti, se nisem preveč obremenjevala glede vsega skupaj. Enostavno se mi ni zdelo, da je to moj boj. Da je to moja vojna. Marca sem le malo glasneje spomnila ministrico za šolstvo, da v Sloveniji obstajajo tudi šolarji s posebnimi potrebami, saj je popolnoma pozabila na to.

Zadnji teden pa ostajam brez besed. Brez besed predvsem zaradi odziva nas ljudi na nastalo situacijo.

Se kdo mogoče spomni časov, ko si sedel doma, pomislil na nekaj, kar potrebuješ ali kar moraš urediti in si se odpravil. Vzel ključe od avta ali kolo ali samo obul čevlje in šel? Se spomni kdo? Zdaj to izgleda precej drugače. Zdaj moraš najprej ugotoviti kdo si in kakšnim zahtevam ustrezaš. Je to P, C ali T. Precej podobno kot pred leti, ko so nekateri zaradi tega, ker so imeli črno polt, šli peš, saj niso smeli na avtobus. Je komu smešno? Meni ni. Res ne.

V času službovanja v osnovni šoli, sem z učenci sodelovala v evropskem projektu na temo človekove pravice in svoboščine. Takoj moram povedati, da zgodovina ni moje močno področje, vsekakor pa nekaj dejstev poznam. S projektom smo bili precej uspešni in kot mentorica sem se nato udeležila ekskurzije v Strasbourg, kjer smo si, še z nekaterimi kolegi, ogledali Evropsko sodišče za človekove pravice. Zelo dobro se spomnim svojih občutkov, ko sem se sprehajala po stavbi in dvoranah, kjer se odvijajo sojenja. Kot bi bilo včeraj, se spomnim svoje hvaležnosti generacijam pred mano, da so vse to dosegli. Izborili. Resnično sem se takrat in se tudi danes zavedam, da svoboda, kot jo poznamo (ali smo jo poznali do pred kratkim) ni samoumevna. Nekdo jo je izboril. Nekdo jo je ohranjal. In jaz jo naj zdaj kar predam? Mirno, brez slabe vesti? Ne morem! Enostavno ne morem. In ne želim.

Sploh ni važno, če sem P, C ali T. Niti, če sem vse troje hkrati. Podatke o svojem zdravstvenem stanju bom jaz ali moja zdravnica izdala le takrat, ko bo to pomembna informacija za postopke mojega zdravljenja ali mojega življenja. To je moja pravica. Ja, vem, imam tudi dolžnosti. In zato imamo ustavo in zakone, ki določajo tudi te moje dolžnosti. Pravo ni samo sebi namen. Pravo obstaja z razlogom in za ljudi. Točno takšna situacija, kot se zdaj dogaja, je eden izmed teh razlogov.

Izmed vseh zgodovinskih grozot, ki sem jih slišala, jih gledala v filmih in o njih brala, je name eden večjih vtisov naredila zvezda, ki so si jo Židje morali pripeti na vidno mesto, preden so odšli od doma. Niti sama ne vem, zakaj je to name naredilo takšen vtis in sem o tem razmišljala ure in ure. In zdaj si naj jaz, predem vstopim na bencinski servis recimo, dam na vidno mesto en listek, na katerem piše P, C ali T? Ne, pa če imam doma listek z vsemi tremi kraticami hkrati!!! Razumete, ljudje? Sploh ne gre za to, ali imam pogoj ali ne, in ne za to, ali ga kje preverjajo ali ne?! To so moji osebni podatki in nikakor jih ne nameravam kazati fantu, ki stoji pred nekimi vrati in je bil povrhu še moj učenec, katerega sem jaz natančno poučila o tem, kaj je osnovna človekova pravica in svoboščina. Ko mu pogledam v oči, vem, da to še vedno vè. Vem pa tudi, da je ustrahovan iz veliko drugih strani in da ima doma družino, ki ji je njegova plača še kako potrebna. Po drugi strani pa vem, da so ljudje, ki so nam v zgodovini izborili vse te pravice, ki so nam zdaj kratene, prav tako imeli veliko razlogov, da tega ne bi storili. Pa kljub vsemu so. In naša DOLŽNOST je te pravice ščititi. Dolžnost VSEH nas, cepljenih, necepljenih, cepilcev, proticepilcev, moških, žensk, črnih, belih, suhih, majhnih, maskiranih, nemaskiranih…

To, da ne morem na Bledu v cerkvico pozvoniti za srečo, me ne moti, ker vem zakaj. Ker imam sina na invalidskem vozičku in je do tja preveč stopnic. Pika. Sprejmem. Grem pač v Bohinj. Veliko vrat mi je zaprtih zadnjih 17 let, a se s tem ne obremenjujem in moje pisanje ni protest, ker ne želim kazati svojih osebnih podatkov in zato ne morem v lokal na kavo (mimogrede, doma kuham baje odlično kavo). Moje pisanje je nastalo iz globoke pretresenosti nad tem, kako zlahka bomo ljudje izgubili pridobljene pravice in svoboščine. Izgubili za naše otroke. Izgubili za vaše vnuke, pravnuke, prapravnuke..., jaz teh namreč ne bom imela, zato »vaše«.

Naša DOLŽNOST LJUDJE, jih je braniti!
Pa dobro jutro! 

Vanja Ropič