Hoditi pomeni uživati v preprostih zadovoljstvih

Hoditi samo ob jasnem vremenu - in ostajati noter v vetru, dežju in snegu -, je enako, kot da bi izpustil polovico izkušnje. Morda celo boljšo polovico.

Šest let sem hodil samo na dolge pohode. Na severni pol, južni pol in na vrh Everesta. Najprej do vznožja gore, potem do skalnih pobočij. Star sem bil 25 let, ko sem začel, in 31, ko sem se vrnil h krajšim pohodom. V teh šestih letih sem se naučil ceniti drobne radosti. Hoditi pomeni uživati v preprostih zadovoljstvih.

SVOBODA - kar sem potreboval sem nosil s sabo na plečih

Daljša je pot, pomembnejše je, da potuješ z malo prtljage. Naravno. Tudi če grem le na nedeljski pohod, vzamem samo najnujnejše. Verjetno termovko, nekaj hrane in rezervni pulover. Leta sem potreboval, da sem ugotovil, da košček čokolade tekne bolj kot cela ploščica. Zmeraj sem imel dober občutek, občutek svobode, ko sem na pohodih vse, kar sem potreboval, nosil s sabo na plečih, ure, dneve, ali mesece. Ob takih dnevih lahko jem in spim, kjer hočem in kadar hočem. Ne čaka me sestanek ob 8:00 zjutraj in ni mi treba iti v nabavo za večerjo. Edina stvar, ki jo v takih obdobjih pogrešam, je stik s kožo. Ko se objameš ali ob kom ležiš.

Ko greš na dolg pohod, lahko opustiš cel kup navad. Razmišljanje o tem, kaj zares potrebuješ, je prijetno. Moraš se odločiti med rečmi, ki jih moraš vzeti s sabo, in tistimi, ki jih zgolj želiš vzeti, saj bi ti morda prinesle nekaj udobja.

Občutek imam, da veliko ljudi podcenjuje količino časa, ki jo lahko preživiš zgolj s spalno vrečo, rezervno toplo jakno, majhno kozico, kuhalnikom, vžigalicami in dovoli hrane. Če trdite, da je s tako malo nemogoče preživeti, jaz pa trdim, da je mogoče, imava verjetno oba prav. Največji užitki, ki sem jih izkusil v svojih 54 letih življenja, so imeli opraviti s tem, da sem se pogrel, potem ko me je dodobra premrazilo.

V gozdovih Ostmarka in na dolgih pohodih. "Razdalja med nebesi in peklom je v teh krajih kratka," je rekel Borge na najini poti na severni pol. Občutek zajedajočega se mraza, ki končno popušča, je najboliši občutek, ki ga poznam.

Pil sem dober šampanjec v udobni dnevni sobi pred kaminom, pa moram reči, da se mi zdi nekoliko precenjen. Nič ni boljšega od vrelega čaja z viskijem, ko zmrzuješ na ledeniku.

Med hojo si v trenutku

Razburljivo je, ko ne veš, kaj ti bo med hojo prišlo na pot. Menim, da je to zdravo. Misli postanejo bolj zamejene. Nihče te ne more doseči. Ne kriviš več druge ljudi. Za bežen trenutek lahko pozabiš na preostali svet. Preteklost in prihodnost nimata med hojo, ko postavljaš eno nogo pred drugo, prav nobenega pomena.

Ko sva z Borgom Ouslandom 58 dni skupaj smučala čez severni pol, nisva vzela s sabo nobene druge opreme kot le 1253 g orodja. Popravila sva vse, kar nama je med potjo razpadlo. Polomil se mi je podplat smučarskega čevlja. Odlomil se mi
je zob. Edini par volnenih rokavic se mi je obrabil, a sem jih skrbno vsak večer pokrpal. Čeprav sem imel blazinice razpokane od mraza in suhega zraka, je bil dober občutek, ko sem volneno prejo vlekel skozi tkanje, dokler luknjice niso spet tesnile. Pa ne le zato, ker sem bil zadovoljen, da bom imel rokavice za naslednji dan, temveč tudi ker te popravljanje stvari poteši. Vsak dan sva jedla isto hrano.

Ko veš, da boš moral s sabo nositi vso hrano, ki jo boš jedel naslednja dva meseca, zelo razmišljaš o tem, da bi bilo v vsakem gramu čim več kalorij: kosmiči, maščoba, čokolada, rozine, suho meso in mleko v prahu. Sprva ni ravno najboljšega okusa, toda z vsakim novim dnem in naraščajočo izčrpanostjo nama je hrana postajala vse boljšega okusa. Preden sva prišla do cilja, je bila že božanska. Proti koncu sva bila tako lačna, da sva hrano čim boli razredčila z vodo, da bi najdlje možno uživala v izkušnji in si ustvarila občutek sitosti. Da bi poskrbela, da Borge ne bi dobil večjih porcij kot jaz in obratno, je eden od naju razdelil porcije, drugi pa je izbral, katero porcijo bi. "Ko te pesti lakota, postane deljenje in izbiranje porcij znanost," sem takrat zapisal.

Košček čokolade tekne bolj kot cela ploščica

Nekoč mi je zelo blizu severnega pola med kratko pavzo padla rozina v sneg. Težko je z ogromnimi rokavicami spraviti vse rozine iz torbe v usta in tako se mi je ena izmuznila in padla na tla. Še težje jo je bilo pobrati. Tako lačen sem bil in željan rozin, da sem šel na vse štiri, glavo približal tlom, iztegnil jezik in jo zajel v usta.

Občutek radosti, ko sem rozino valjal po ustih, jo počasi žvečil, me je spomnil na nekaj, kar sem že vedel: pomembno je znati uživati v malih grižljajih. Majhen košček je dober; še manjši je še boljši.

Spet doma v civilizaciji se je običajno življenje vilo s presenetljivo hitrostjo. Užitki so postali bolj komplicirani, pogosto manj intenzivni in bolj predvidljivi. Po nekaj dnevih so se veličastna občutja, kot je to, da si sit ali na toplem, da dobro spiš in da vidiš drugo človeško bitje, spet zdela samoumevna. V norveščini imamo pregovor: Veliko želi še več. In točno tako je. Z različno stopnjo uspešnosti sem skušal še naprej uživati v majhnih stvareh. Ceniti dejstvo, da sem doma v dnevni sobi, da lahko sodelujem v domačem življenju in me osrečujejo vse tiste stvari, ki sem jih pogrešal.

Toda užitek naslade ene rozine se zdi absurden, ko imaš na voljo v shrambi cel zavoj in je hladilnik poln drugih dobrot. Kot sem povedal prej, vem, da košček čokolade tekne bolj kot cela ploščica, toda še zmeraj pojem celo ploščico.

Tekst: iz knjige Hoja, Erling Kagge

Preberite si še:

• Camino de Santiago - Hodi, moli, ljubi
• Znanstveniki obrazložili, kako hoja v naravi vpliva na možgane

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol