Hvaležna sem, da še znam ljubiti.
Danes si bom odpustila. Odpustila za vse trenutke, v katerih sem dala precej več, kot sem dobila. Takrat nisem znala drugače. Hvaležna sem, da še znam ljubiti, kljub vsemu...
V nekaterih odnosih sem bila spregledana in neslišana. Odpustim si, da sem potrebovala veliko časa, da sem spoznala, da je moj čas dragocen. In ga bom (v večini) delila le še s tistimi osebami, ki mi ga obogatijo.
Odpustim si slabo vest, ker tega nisem storila (brez slabe vesti) že prej. Hvaležna sem, da še znam ljubiti. Vesela zase, da sem kljub vsemu še vedno mehka in nežna. Hvaležna sem, da še znam ljubiti.
Danes si bom odpustila...
Za vse noči, v katerih sem se tresla od strahu pred nevednostjo novega dne. In se nato polomljena zbudila, obrisala solze in nanesla ličila, kakor da nisem le nekaj trenutkov pred tem bila bitke z demoni.
Odpustim si, da nisem kričala, ko bi morala.
Odpustim si za vso bolečino in žalost, ki sem jo skrivala.
Se neiskreno smejala, ko mi sploh ni bilo do tega.
Se pogovarjala, ko sem želela tišino.
Odpustim si, da sem zanikala tako velik del sebe.
Hvaležna sem, da še znam ljubiti.
Žal mi je za vse laži, ki sem jih izrekla, da bi bilo lažje – tebi.
Odpustim si, da sem pozabila nase, ko sem se najbolj potrebovala. Zmeraj sem mislila, da je skrb zase na prvem mestu, egoistično dejanje. Danes vidim, da je nuja. Vsak trenutek, ko sem delovala proti sebi, ko sem se zanemarjala, ko nisem poslušala svojih instinktov, ko sem rekla da, ko bi morala reči ne, in vsak trenutek, ko sem rekla ne in bi morala reči da. Odpustim si, da nisem imela »jajc«, da bi se pokazala svetu s svojimi talenti. Hvaležna sem, da jih še imam.
Danes bo drugačen dan. Zjutraj se bom vstala, se umila, ličil ne bom nanesla, kajti končno se vidim. Ne bom se pretvarjala, da sem neka druga verzija, ki bi ugajala nekomu, ki to ni Jaz. Ni me več sram priznati, da včasih še boli. Da stara osebe več ni in da hrepenenje po njej, potiho, še vedno tli. Danes bom spila svoj najljubši napitek in pogledala 10 delov najljubše serije. Odpustim si, da sem življenje preživela v opravičevanju za svoja dejanja. Da sem si zadala rane s svojimi besedami. Nisi dovolj pridna, nisi dovolj dobra, nisi dovolj ambiciozna, dovolj ženstvena, dovolj lepa, dovolj...
Danes si odpustim, da si nisem odpustila že včeraj. Kako že pravijo... sovraštvo in zamere so kot strup, ki ga spijemo sami in pričakujemo, da bo umrl drugi. Ne počnimo tega.
Hvaležna sem, da sem danes dovolj pogumna. In da sprejmem tudi to, da jutri morda ne bom.
A karkoli se že zgodi, zmeraj bom šla le še naprej.
Nina Kirbiš
- Poglejte si še: Tako bom lahko vedno rekla: “Živela sem bogato”
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
