Navdihujoča zgodba o pogumu in o podpori življenja, ko želite narediti korak naprej.
Zgodba govori o možu, ki se je izgubil v puščavi in je umiral od žeje. S težavo se je vlekel naprej, dokler ni prišel do zapuščene hiše. Pred podirajočo se, od vremena že močno načeto hišo brez šip je stal vodnjak z ročno črpalko. Mož se je privlekel do njega in začel mrzlično črpati. A iz vodnjaka ni pritekla niti kapljica vode. Šele potem je ob njem opazil zamašen vrč, na njem pa sporočilo:
"Najprej moraš v vodnjak natočiti nekaj vode, prijatelj.
P. S.: Preden odideš, spet napolni vrč."
Izvlekel je zamašek in videl, da je vrč poln vode.
Naj zdaj to vodo zlije v vodnjak? Kaj pa, če vseeno ne bo delovalo? Izgubil bo še to vodo. Če popije vodo iz vrča, zagotovo ne bo umrl od žeje. Ali pa naj uboga ta navodila, napisana na vrču, in zlije vodo v vodnjak z zarjavelo črpalko?
Nekaj mu je reklo, naj vendarle uboga nasvet in sprejme to tvegano odločitev. Uspel je zliti vso vodo iz vrča v stari vodnjak, potem pa je spet začel zagnano črpati. In kmalu je na plano privrela voda! Dobil je je dovolj, da se je dobro odžejal. Nato je spet napolnil vrč, ga začepil in pod napisano navodilo dopisal:
“Verjemite, resnično deluje. A najprej moraš dati vse, kar imaš, da potem dobiš nazaj.”
NAUK ZGODBE: Ko si upaš, ko tvegaš, ti življenje stokrat povrne.
Uf, huda preizkušnja, se strinjate?
Ja in tudi mi se velikokrat znajdemo pred preizkušnjami, ko bi morali dati vse od sebe in stopiti iz cone udobja, pa tega ne naredimo, ker nas je strah.
Naj podelim z vami kratek dialog, ki sva ga imeli z eno gospo, ki mi je pisala:
"Vem da se obnašam kot žrtev, kot en ubogi otrok, pa kljub temu… ne zmorem. Krmilo prevzame moj avtopilot in moja nejevera v to, da sem sploh sposobna kaj spremeniti.”
In moj odgovor je bil zelo enostaven in jasen:
“Imaš priložnost in možnost, da rečeš dovolj svojemu avtopilotu in greš v akcijo. Da nekaj veš, pa ne naradiš koraka, to še ni resnično zavedanje. Samo akcija nas pripelje do spremembe – vem, da to veš, želim te le spodbuditi, da se ne prepuščaš starim vzorcem. In odločitev je tvoja, boš ostala v vlogi žrtve, se boš prepuščala ali boš kaj spremenila? Kdaj?"
In tu je še njen odgovor:
»Draga Nataša, tvoj odgovor je v meni naredil premik. Kot da se je nekaj sprostilo, zrahljalo, odkotalilo ..., da sem lažja in se lahko premaknem.
Dobila sem nov zagon ...«
Seveda, vsaka sprememba je lahko strašljiva. Ne vemo, kaj bo prinesla. Kaj pa, če bo se slabše, kot je sedaj? Kaj pa če iz vodnjaka ne bo pritekla voda? Uf, zaupati?! Ja, ne, ja, ne ...?
Brez zaupanja in poguma ne pridemo daleč. Brez zaupanja in poguma ne moremo delati sprememb.
To ne pomeni, da nas ni strah, da ne dvomimo, da nas ne skrbi..
To samo pomeni, da kljub vsem tem občutkom strahov in dvomov zaupamo in zberemo pogum ter stopimo naprej.
Ko naredimo ta korak, nas življenje vedno nagradi. Ker življenje želi, da rastemo, ker je to naša dolžnost, in zato nas vedno znova nagrajuje, ko premagamo sebe.
Zdaj vas vabim, da se spomnite kakšne svoje situacije, primera, ko ste bili pogumni, ko ste zaupali, ko ste zbrali moč in stopili v spremembo. Kako je bilo takrat? Lahko čutite zmagoslavje, ponos? Mogoče se ni takoj pojavil ta občutek, a verjamem, da se je, če ste mu le želeli prisluhniti.
V sebi veste, da zmorete – le zaupati morate temu svojemu notranjemu občutku in zaupati življenju, da mu je mar za vas in da želi, da ste srečni, zato vas bo nagradilo, ko boste vi z dejanjem pokazali, da ste pripravljeni stopiti naprej.
Tekst: Nataša Kogoj v knjigi Zgodbe za življenje
Preberi še: