Iskrena izpoved Jožeta, ki se je po vojni rodil kot nezakonski otrok

25. 12. 2023
Deli
Iskrena izpoved Jožeta, ki se je po vojni rodil kot nezakonski otrok (foto: shutterstock)
shutterstock

Preberite si zgodbo Jožeka, ki se je rodil takoj ob koncu vojne leta 1945. Njegova zgodba ponuja vpogled v tragične vojne čase, ki niso tako oddaljeni, kot se nam morda zdi. 

»Ob koncu druge svetovne vojne so se vojaki umikali s položajev. Med njimi je bilo veliko zmede in neorganiziranosti. Zmagovalci so postajali vedno bolj objestni, poraženci pa ponižni in so samo čakali, da bodo onkraj Karavank čim prej na varnem. Mnoge so na zelo krvoločen način pobili. Med nasilneži so bili tudi trije ruski tankisti, dobro založeni z žganimi pijačami.

Pred našo hišo so se za pol ure ustavili in eden od njih je skočil na stranišče, ker je menda imel prebavne motnje. Najprej se je olajšal na sekretu, ki je stal zraven svinjaka, potem pa je smuknil še k mami v kuhinjo, jo prislonil ob steno in se na hitro in zelo brutalno zadovoljil. Niti malo ga ni motilo, da so ga pri nagnusnem dejanju opazovali moji trije bratje. Najstarejši, Franci je imel komaj sedem let. Niti predstavljati si ne morete, v kakšnem šoku je bila mama, ko je ugotovila, da petminutno posilstvo ni minilo brez posledic. A krščanska, kot je bila, me je sprejela, kot bi me sam Bog dal.

Bolj revni, kot smo bili, ne bi mogli biti. Ženske iz vasi so mamo gledale postrani. Večkrat ji je kdo rekel, da rada nastavlja. Pa to sploh ni bilo res. Kadar je imela pet minut časa, je padla na kolena in goreče molila. Mi, otroci, sedem nas je bilo, smo ji pomagali, kolikor smo ji le lahko. Kruh je bil malokrat na mizi. Zmeraj sem nosil oblačila za drugimi. Zato sem bil strgan in napol gol.

Moji bratje in sestre so čakali na očetov prihod vse do leta 1950. Potem pa je šla mama k župniku ter ga prosila, če lahko da zanj mašo, ker ga verjetno ni več med živimi. Pa župnik nič ni hotel brez mrliškega lista. Napotil jo je na občino, naj ji tam dajo kakšen uporaben papir. Res je šla. Uradnica je nekaj brskala po mapah, potem pa je izvlekla dokument, na katerem je pisalo, da je oče kot partizan padel že leta 1943. Mama se je sesedla na stol: "Zakaj me pa niste obvestili? 'je zajokala.

"Če bi vprašali, bi vam povedali," je bila uradnica odrezava. S papirjem v roki se je mama vrnila k župniku. Pomagal ji je napisati tudi prošnjo za otroške doklade. A je dobila zavrnjeno. Še več: ista uradnica jo je nahrulila, kako to, da se upa sklicevati na pokojnega moža - partizana pet let po koncu vojne in v njegovem imenu iskati privilegije! Niti pomisliti nočem, kako grdo
so ravnali z ubogo, nesrečno mamo!

Verjamem, da smo imeli v nebesih dobrega angela varuha, ki je pazil na nas. Vsi otroci smo si pridobili poklic, prišli h kruhu, si ustvarili družino. Jaz kot najmlajši sem ostal doma in skrbel za mamo do njene smrti. Nikoli mi ni nihče od bratov dal vedeti, da sem kaj manj vreden, ker sem bil ruski in še nezakonski. Nikoli!

Zelo grdo pa so z menoj ravnali učitelji, vaški otroci, tudi nekateri odrasli. Norčevali so se iz mene in mojih rdečih las ter mi rekli pankrt. Ko sem odrasel, so se me začeli bati. V višino sem meril skoraj 190 centimetrov, tudi po teži me je bilo precej skupaj. Mama mi je nekoč omenila, da sem po videzu čisto tak kot tankist, po srcu sem pa njen. 

Jožek (1945)

Iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače 3. del (Moške zgodbe), Milena Miklavčič 

Pripomočki pri spolnih odnosih, ki so jih morda poznali vaši pradedki

So naše babice sploh poznale orgazem?

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu