"Nenehen občutek utrujenosti in težave s spanjem so zelo jasno sporočilo, da je nekaj narobe. Številni so tako izčrpani, da komaj še shajajo. Prav tako sta jasni znamenji pomanjkanje koncentracije in motnje v spominu. Tisti občutek, ko se na koncu ne moremo spomniti niti, kaj smo počeli včeraj, kateri film smo si pogledali, ko je vse zamegljeno … to je dokaz, da naš um in telo ne moreta absorbirati vsega, kar smo si zadali.
“Stvari lahko doživljamo kvalitetno ali pa hitro. V tem je bistvena razlika!” pravi Carl Honoré, avtor uspešnice Hvalnica Počasnosti, karizmatičen ambasador Počasnega gibanja, nagrajeni novinar, pisatelj in TED-ov govornik, ki ga je Wall Street Journal proslavil kot zaželenega govornika o počasnosti.
"Vse več ljudi išče in tudi najde načine, kako upočasniti – tako v manjših mestih kot v prestolnicah. Zelo priljubljena je skandinavska oziroma danska metoda počasnega življenjskega sloga, hygge, ki zagovarja preživljanje kakovostnega časa doma. Gre za prizadevanje, da si dom uredimo v topel in varen kokon; v prostor, kjer si zares lahko oddahnemo od najrazličnejših stresorjev iz okolice.
Bistvo Počasnega gibanja?
"Počasnost je stanje duha. Počasni smo lahko kjerkoli in kadarkoli – to nikakor ne nosi tiste druge, negativne konotacije, da je počasnost lenoba ali neumnost. Vselej imamo izbiro in lahko se odločimo, kako bomo reagirali na določene okoliščine, kako bomo doživljali sleherni trenutek.
Neki dogodek lahko doživimo počasi, z uporabo vseh čutov ali pa odbrzimo skozenj in se ga na koncu dneva niti ne spomnimo več, kaj šele, da bi lahko ozavestili, kako smo se ob njem počutili. Bistvena razlika je v tem, da nekaj doživljamo, kolikor kakovostno je to mogoče, ne kolikor hitro je to mogoče."
Ostati počasen, ko te z vseh strani napadajo pritiski?
"Seveda ni preprosto, ne moremo samo pritisniti na gumb in postati umirjeni. Gre za proces, ki zahteva čas in voljo. Tistim, ki se dnevno otepajo z velikimi pritiski na delovnem mestu, bi svetoval, da začnejo vaditi počasnost zunaj delovnega okolja. Saj ni treba takoj v večurno meditacijo! Usedite se. Samo dihajte. Pojdite med odmorom na sprehod!
Vzemite si čas in v miru pojejte obrok, ne da bi zraven uporabljali telefon. Zavrtite si priljubljeno glasbo. Kaj dobrega in koristnega preberite. Pogovarjajte se brez zvočne kulise Netflixa … načinov je ogromno.
Zelo pogosto imamo občutek, da pritiski prihajajo od zunaj, v resnici pa jih ustvarja naš um. Sami sebe ženemo in od sebe pričakujemo čedalje več, kar nas nenehno spravlja iz ravnovesja. Zakaj, na primer, hiteti po ulicah Ljubljane, če pa lahko hodimo malo bolj počasi in si vmes vzamemo nekaj časa za opazovanje Ljubljanice in lepih stavb, za poslušanje zvokov iz okolice, morda za pogovor s prodajalcem časopisov?
To bi si vsak lahko privoščil oziroma dovolil, vzelo bi nam kake pol minute, a smo v sebi prepričani, da je treba nenehno drveti, sicer bomo nekaj zamudili. Ko se naučimo te male spremembe vnesti v zasebno življenje, pa jih lahko prenesemo tudi v delovno okolje.
Seveda je treba upoštevati, da se razmere na delovnem mestu hitro spreminjajo in nikakor ne moremo lepega dne naznaniti, da se bo od zdaj vse delalo počasi, saj bi to škodovalo poslu. Lahko pa uvajamo majhne korake, ki vodijo v velike spremembe."
Uvajanje pozitivenih sprememb
"Šefu, na primer, lahko rečete, da si boste od zdaj vsak dan vzeli 20 minut, ko bo vaš telefon nedosegljiv. To se sliši grozno, a če boste po tem in zaradi tega bolj produktivni in osredotočeni, bo vsak razumen šef to odobril. Ko enkrat načnete to temo, boste hitro opazili, da imate veliko somišljenikov, ki hrepenijo po kratkih odmorih. Svet se ne bo zrušil, če greš kdaj domov še pred nočjo oziroma ne delaš nadur, če si že prej opravil vse zadane naloge – le zakaj bi ostal dlje samo zato, da bi delal vtis?! To bi lahko upoštevali vsi na vodilnih položajih in dovolili enako tudi svoji ekipi.
Lahko naredijo eksperiment in poskusijo za teden dni, nato pa se vsi zberejo in delijo občutke. Če se izkaže, da stvar deluje in da posel ne trpi, da so ljudje manj obremenjeni, obenem pa bolj produktivni in tudi bolj kreativni … potem jo je vsekakor vredno vključiti v ustaljeni režim dela. Ko najdemo poti za upočasnitev, hitro ugotovimo, da se naša kariera zaradi teh malih sprememb ne bo čez noč končala in da podjetje ne bo šlo v stečaj.
Veliko ljudi mi je poročalo, da so postali bolj odprti, da znajo zdaj veliko bolje poslušati in komunicirati, kar je ne nazadnje zelo pomembno za vsako uspešno podjetje. The Economist je objavil raziskavo, v kateri so prišli do izredno zanimivih zaključkov: ključ dobrega podjetništva je v menjavanju tempa; v prepoznavanju, kdaj reagirati hitro in kdaj delovati počasno. V tem je vsa čarovnija! Šele ko znamo ceniti tišino, bomo lahko uživali v glasbi. Šele po tem, ko znamo upočasniti, lahko bolje delamo tudi pospešeno, kadar je treba. Vsak mora najti svoj ritem.
Ne pozabimo, da Economist ni nekakšen Buddhist Monthly, da gre za poslovno biblijo, ki jo prebirajo najuspešnejši podjetniki na svetu. Če se oni zavedajo pomembnosti počasnosti, pa verjetno niso posebej poduhovljeni, potem je to dober pokazatelj, kako pomembno je ravnovesje za splošno zdravje uma in telesa. Kratek popoldanski dremež in kosilo brez naglice še zdaleč nista izguba časa."
Izgorelost - Kako vemo, da gremo prehitro?
"Nenehen občutek utrujenosti in težave s spanjem so zelo jasno sporočilo, da je nekaj narobe. Številni so tako izčrpani, da komaj še shajajo. Prav tako sta jasni znamenji pomanjkanje koncentracije in motnje v spominu. Tisti občutek, ko se na koncu ne moremo spomniti niti, kaj smo počeli včeraj, kateri film smo si pogledali, ko je vse zamegljeno … to je dokaz, da naš um in telo ne moreta absorbirati vsega, kar smo si zadali.
Ko se prepustimo trenutku in mu naklonimo vso našo pozornost, tedaj ustvarjamo spomine. Če za to nimamo časa, se zdi vse veliko bolj prazno. Zdaj že ljudje v dvajsetih premalo spijo in kažejo različne simptome izčrpanosti, čeprav fizično morda še niso povsem na koncu, ker je njihov organizem še sposoben velike tolerance … a čez nekaj let se jim bo to poznalo na zdravju."
Lahko z meditacijo nadoknadimo spanec?
"Ni enotnega recepta, ki bi veljal za vse. Vsak človek je unikaten in vsak potrebuje različno količino spanja. Celoten koncept počasnosti je v svojem bistvu zelo subjektiven. Edino znamenje, da gremo prehitro, je občutek, da nenehno razmišljamo o tem, da potrebujemo več spanca, več časa, več časa zase!
Študije dokazujejo, da naj bi vsaj eno uro, idealno pa dve uri pred spanjem izklopili vse zaslone, saj to moti procesiranje možganov. Predlagam tudi, da si spalnico uredite v sveti prostor, ki je namenjen zgolj počitku. Vzpostavite atmosfero, v kateri se počutite sproščeno.
Telefon naj bom čim dlje stran. Študije prav tako dokazujejo, da se naši pogovori ob prisotnosti telefona, ki je na vidnem mestu, četudi ga morda ne uporabimo, ostajajo na bolj površinski ravni, kar ni dobro za noben odnos. Druga možnost je ritual, ki nas sprosti – pripravite si kopel, s partnerjem se zmasirajta … počnite nekaj, kar vas umiri."
ADHD – motnjo pozornosti in hiperaktivnosti
"Če pogledamo na mentalne bolezni bolj na splošno, je zadnje čase opaziti porast predvsem med mlado oziroma vse mlajšo populacijo – še eno opozorilo, da je naša družba prehitra. Naša telesa so odrezana od našega uma, ta ni negovan – delujemo v stanju preživetja namesto bivanja … kaj šele uživanja.
Celo nekateri zdravniki so začeli ljudem, ki trpijo za psihičnimi motnjami, predpisovati upočasnjevanje na različne načine: joga, meditacija, sprehod v naravi. To je prvi korak na poti iskanja pravega ritma. Nismo mašine, smo bitja, ki se dojemamo kot mašine, in se posledično hočemo tudi zdraviti kot mašine. A to se počasi spreminja. Pred kratkim sem v medijih zasledil, da bodo zdravniki lahko pripisovali celo umetniške aktivnosti in druge 'nemedicinske' možnosti za doseganja boljšega počutja."
Norija z družbenimi omrežji
"Mislim, da tu ne gre za problem mladih. Vsa družba je takšna oziroma postaja odvisna od uporabe mobilnih naprav. Ko sem letel v Slovenijo, sem na kontroli osebnih dokumentov opazil znak o prepovedi uporabe mobilnih naprav. Pa vendar: vsi so imeli v rokah telefon! Kamorkoli potujem, na javnem prevozu opažam ljudi vseh starosti, ki so pripopani na zaslone svojih mobilnikov, tablic in prenosnikov.
Moja mama na ipadu preživi več časa kot moja hči. Res. Otrok, ki se rodi danes, ima enake možgane kot tisti, ki se je rodil pred 30 leti – družba ga resda spremeni, a dispozicije ostajajo enake. Tako kot imamo danes ljudje v resnici enake potrebe, kot smo jih imeli pred internetno revolucijo – vsi imamo želje in strahove, živimo pa v svetu, kjer nas zdaj lahko v vsakem trenutku nekaj zamoti ali zmoti.
Po drugi strani pa vidim, da se ozaveščanje spreminja tudi na tem področju – ljudje se vse bolj zavedajo, kaj prinaša zasvojenost z internetom in družbenimi omrežji. Nekateri se zavestno posvečajo samozaščiti. Celo tisti, ki so te naprave izumili! Steve Jobs svojim otrokom ni dovolil uporabe prenosnika, ker je hotel, da gredo ven in se igrajo. Pred kratkim sem bil v Silicijski dolini, kjer sem predaval zelo zaposlenim staršem. Veste, kaj vprašajo varuško na razgovoru za službo? Kako boste zamotili mojega otroka, da ne bo ves čas buljil v telefon?
Tudi po nekaterih šolah se že uvaja prepoved uporabe pametnih telefonov, kar se mi zdi dobro. Nekateri mladi že iščejo načine, da bi se malo odklopili. Zadnjič so mi učenke na šoli, kjer sem predaval, povedale, da so ustanovile svoj klub 'počasnega časa': na Snapchatu se dogovorijo za uro v dnevu, ko vse v skupini izklopijo mobilnike in naredijo domačo nalogo.
Ko je to opravljeno, nadaljujejo brez občutka krivde. Vmes nimajo slabe vesti, da kdorkoli kaj zamujajo. To se mi zdi super. V Londonu je zelo priljubljena tudi metoda 'phone stackinga': ko se prijatelji dobijo na kavi, vsi položijo mobilne telefone na kup in se povsem posvetijo drug drugemu. Kdorkoli napravo pograbi prvi, plača rundo. Ko slišim za te stvari, sem optimističen. Ni nam treba biti na štirih koncih hkrati.
Človeški možgani niso narejeni, da bi lahko zares učinkovito opravljali več zadev hkrati. Žongliranje med opravili ni in nikoli ne bo enako funkcionalno, kot če se eni stvari v celoti posvetimo."
Nenehna borba s časom
"Imate kak nasvet za tiste, ki so v nenehni borbi s časom in imajo težave z iskanjem ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem, med katera se dandanes vse bolj vriva še tretja sfera: življenje na internetu?
Spomnim se anekdote nekega ameriškega poslovneža, ki si je zelo redko privoščil kak dan dopusta, pa še takrat je cele ure preživel v odgovarjanju na elektronsko pošto. Nekega dne si je rekel, da tako ne more več naprej. Odšel je na tridnevni dopust in v elektronski predal nastavil avtomatsko sporočilo: Hvala za vaše sporočilo.
Naslednje tri dni sem na počitnicah. Odgovoril vam bom takoj, ko se vrnem. Če je zadeva nujna, mi pišite na naslov: uničitemipočitnice@yahoo.com. Vsi so ga pustili pri miru! Ko pustimo ego na strani in ozavestimo, da vendarle nismo tako pomembni, kot morda mislimo, ko si v miru vzamemo malo predaha, je vse lažje.
Ameriški poslovnež prisega na to metodo in pravi, da še nikoli ni zamudil pomembne poslovne priložnosti. Pogosto se bojimo, da bomo uničili odnos ali izgubili nekaj pomembnega, če ne bomo vselej in vsem na voljo, toda treba se je naučiti reči ne. Pravi ljudje in prave priložnosti bodo počakale."
Počasnost v intimi
"Počasen seks ni nekaj, kar se zgodi kar z danes na jutri. Sam sem obiskal veliko delavnic in lahko rečem, da v tem ne vidim poante: ne potrebujemo delavnice, da nas nauči dobrega seksa. Seksualnost je tu postranskega pomena.
V resnici si je treba le vzeti čas, da se naučimo prisluhniti sebi in partnerju. Da znamo pripraviti pravo atmosfero za bližino, šele nato se osredotočimo na ljubljenje samo. Tehnika kot taka ne igra velike vloge in mislim, da nikakor ni nujno, da obvladamo jogo, predem se lahko lotimo seksa na počasen način, pa najsi gre za tantro, daoistični princip ali karkoli drugega."
Ko se ustaviš, napoči čas za pomembna vprašanja.
"Kadar gremo prehitro, izgubimo možnost za samorefleksijo, za spraševanje ali sledimo svojemu poslanstvu in ali bomo ta svet zapustil lepši, kot je bil. Če ves čas tečeš, se sprašuješ samo o nepomembnih, zanemarljivih stvareh: Sem vzel ključe? Kam sem vtaknila denarnico? Kje sem parkiral? Ali bom zamudila na sestanek? Ko se ustaviš, napoči čas za pomembna vprašanja."
Metoda počasnosti pri moških in ženskah
"Zanimivo je, da je v današnji kulturi hitrega življenja še vedno opaziti jasna znamenja mačizma. Za moško naravo, ki v svojem bistvu deluje po principu hitreje, močneje in drzno, je počasnost še vedno tabu. Če pogledamo že samo metodologijo reševanja problemov: zdi se, da je pozitivna počasnost bolj pisana na kožo ženskam.
Moški večinoma delujejo po načelu problem-akcija-rešitev. V treh čim bolj preprostih, hitrih in učinkovitih korakih. Ženske pa si vzamejo čas, se poglobijo, razmišljajo, raziščejo zadevo, preden reagirajo. Malokateri moški si vzame čas, da bi prebral kako literaturo za boljše življenje, da bi ga zanimal velnes oziroma da bi se aktivno ukvarjal z osebnostno rastjo … kaj šele, da bi o tem govoril na glas. Medtem ko ženske to s pridom počno.
Del Počasnega gibanja je tudi upočasnjevanje v smislu druženja – stremi se k ustvarjanju kakovostnih odnosov, ne glede na to, ali so poslovni, prijateljski ali bolj intimni. Mogoče posplošujem, ampak dozdeva se mi, da so ženske na tem področju boljše.
Vse bolj blestijo v različnih vlogah – poleg tega, da so večinoma zaposlene, da so ženske in žene, so tudi odlične mame. Opravljajo še tisto 'tretjo izmeno' – skrb za svoje otroke. Vedo, s kom se otroci družijo in kakšni so ti prijatelji, kaj jih zanima … znajo prisluhniti. Moška prijateljstva so bolj hitre, skorajda površinske narave, gremo na tekmo ali na pivo, ne govorimo prav veliko o svojih občutjih … medtem ko so ženske kraljice v negovanju globljih vezi; poglobijo se in s sočutjem poslušajo.
Kolegica mi je zadnjič omenila zanimivo primerjavo: pogosto hodi s prijateljem na dolge sprehode. Vmes zelo malo govorita. Po sprehodu se oba počutita super. Toda: če bi se na tak sprehod v tišini podala s prijateljico, bi se začela dokaj hitro spraševati, kaj zaboga je narobe z njunim prijateljstvom, če sta kar naprej tiho.
Mislim, da z moško tišino na splošno ni nič narobe, razen če doseže tisto toksično raven, kjer je nekdo nesposoben ali nepripravljen deliti svoje misli. To načne probleme v kakršnemkoli odnosu.
Moški bi se lahko veliko naučili od žensk o tem, kako se odpreti. V današnji družbi ni več nekaj čudnega, če govorimo o čustvih, če jih pokažemo. Vse manj je tabujev. Mislim, da je treba demistificirati odkrito govorjenje o sebi kot nekaj ženskega. Mnogo moških še vedno misli, da je to znamenje poženščenosti, da je to nemoško."
Knjigo Hvalnica počasnosti lahko naročite tukaj.
Prirejeno po tekstu: Vesna Hauschild Pyakurel, ki je bil objavljen v reviji Sensa
- Preberite si še: Fizik pojasnjuje: Kako se odzvati, ko naletite na sinhroniciteto?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
