Morda mislite, da kulti obstajajo le v tujini in filmih, v resnici pa so prisotni tudi v naši bližini. Tega se zaveda tudi Slovenka, ki deluje pod profilom Divji plamen. Zaupala nam je svojo zgodbo o tem, kako je sama pristala v kultu.
Nihče se nekega dne ne zbudi in si reče, da bo postal del kulta. Gibanja, ki pa to so, pa bodo trdila, da vsekakor ne sodijo v "predalček" sekte.
Pot v takšno združenje je postopna in se zgodi tako, da niti sam ne veš, kaj te je doletelo. Najpogosteje je to takrat, ko se nam v življenju dogajajo stvari, ki niso prijetne: bolezen, razhod s partnerjem, smrt bližnjega, družinski prepiri, nesoglasja med prijatelji. Včasih tudi takrat, ko smo željni nečesa globljega in ko smo naveličani vsakdanje rutine, plehkih pogovorov in potrošniške miselnosti. Velikokrat je pa razlog, da nam spodrsne, mešanica vsega skupaj.
Vse se je pričelo s predavanjem
Na socialnem omrežju sem videla oglas za simpatično predavanje o odnosih med moškim in žensko, vzgoji in podobno. Ker sva takrat s partnerjem gradila dom, se nama je tema zdela res koristna.
Predavatelj je bil karizmatičen, to kar je govoril je imelo smisel in eno predavanje je privedlo do še enega obiska, pa do izmenjave sporočil, priporočil knjig in podobno.
Mnoge stvari so se nama zdele tako blizu in smiselne. Oddahnila sva si, da končno nekdo daje poudarek na družino in vrednote, ki v modernem svetu izgubljajo vrednost.
Kmalu sem ugotovila, da predavatelj pripada verskemu gibanju, kar me ni motilo. Sem zelo odprt človek in ne sodim osebe po tem, katerega Boga časti, kakšno barve kožo ima in kakšna je njegova dieta. Cenim vsakega, ki me lahko nečesa nauči in ki ima dobro srce.
Srečanja so bila pogostejša, predavatelj pa me je čez čas povabil na program, ki ga vsak teden prireja njegova skupnost. Ljudje so bili prijazni, namenili so mi kar nekaj pozornosti in ob njih sem se počutila prijetno.
Pričela sem brati njihove knjige, poslušati njihovo glasbo ter predavanja njihovih duhovnih vodij. Občutek sem imela, da sem končno našla nekaj, s čimer se lahko poistovetim, skupnost, kjer se lahko učim, tkem prijateljstva in sem slišana.
V evforiji vsega novega sem večkrat spregledala glas svojega srca, ki mu v njihovih knjigah in na predavanjih kaj ni ustrezalo. Tolažila sem se z mislimi, da so mi pomagali na toliko področjih, da morda nimam dovolj znanja ali izkušenj in zato še ne razumem vseh njihovih naukov.
Stvari so se začele stopnjevati
Stvari so postajale intenzivnejše in iz tistih prijetnih predavanj o odnosih s soljudmi in Bogom, smo prišli na namigovanja, da se ni dobro družiti z ljudmi, ki niso del skupnosti.
Prav tako ni priporočljivo poslušati glasbe, ki je ne izvajajo njihovi pripadniki ali brati knjig, ki niso napisane s strani njihovih duhovnih učiteljev ali starejših pripadnikov.
Videla sem, kako trgajo vezi s prijatelji in sorodniki, ker ne sledijo načelom skupnosti. Videla sem ločevanje na "naše" in "vaše". Videla sem povzdigovanje in prepričanje, da je ta pot edina prava pot in da so verniki drugih religij na napačni, oziroma nižji poti. Izvedela sem, da ta predavanja, ki sem jih obiskovala čisto na začetku služijo pridobivanju novih članov.
Ko ti nekdo pomaga izboljšati odnose s partnerjem in otroci, hitro "kupiš" nadaljnje nasvete, ki ti jih daje, ker je v tebi miselnost: "Če mi je tako pomagal na tem področju, potem ima pa morda tudi v tem primeru prav."
V skupnosti je veliko ljudi z zelo slabimi izkušnjami z nasprotnim spolom, primarno družino, zlorabo prepovedanih substanc in drugimi težkimi izkušnjami.
Kaj se v resnici dogaja takrat, ko si v kultu?
Ne trdim, da do neke mere njihova učenja niso koristna, toda za kakšno ceno? Še preden se zaveš, je vse kar imaš njihova družba, njihovi rituali, njihova glasba. Ko si s tem obdan nekaj let, je izjemno težko prekiniti stike. V veliko primerih dolgoletni člani več nimajo socialnega kroga izven gibanja in ostajajo zato, da ne ostanejo sami in osamljeni.
Nastopi lahko religijska travma in celo postravmatski sindrom.
Bojiš se, da boš zares odšel v najhujši pekel, ker si popil kavo (ki je pri njih prepovedana, tako kot meso in jajca). Strah te je, da se je tvoja zavest "umazala", ker si si zapel pesem Rolling Stonesov. Vsak pogovor, ki se ne nanaša na Boga (kar je po njihovem prepričanju edino pravilno), ti prinese slabo vest.
V času, ko sem bila del gibanja sem spoznala ogromno prijetnih duš, ki so v iskanju "resnice" podlegle in pristale v njihovem krogu. Njihov um je popolnoma zamegljen in ni več tako razsoden kot prej.
V kultu ti hitro pomagajo pri tem, da ne razmišljaš več ali uporabljaš inteligence, ker ima na vsa pomembna življenjska vprašanja odgovor kakšen od duhovnih vodij ali pa se nahaja v kakšni knjigi.
Konvencionalna izobrazba se odsvetuje, ker je "zlagana" in ne prihaja iz njihove svete knjige.
Zanimivo se mi je zdelo, kako so v tem začaranem krogu visoko izobraženi ljudje. Veliko je moških. Ženske se smatrajo za manj inteligentne in moškim, ki se jim svetuje celibat in posvetitev življenja Bogu, predstavljajo distrakcijo.
Videla sem ogromno supresije spolne energije, ki se seveda kasneje odraža kje drugje in veliko članov skupnosti, ki se predstavljajo kot "čisti" in ki jih člani spoštujejo ter na nanje naslavljajo vprašanja, zaidejo v spolne prakse, ki so vse prej kot častitljive.
Pot do svobode
Ko sem se odločila oditi, ni bilo lahko. Nekaj ljudi še vedno ne ve, da sem nehala prakticirati njihova načela in zavrgla vse knjige.
Stkejo se prijateljstva, imaš skupnost, ki ti pomaga, vendar seveda samo do takrat, ko si "njihov". Ko odideš, pa si žal vreden manj kot lanski sneg. In ne samo da nisi vreden nič, sedaj si tudi grešen in neprimerna, slaba družba.
Nekaj, v kar si verjel in kar si živel mesece, leta ali celo desetletja, se podre kot hišica iz kart. Občutek je podoben zlomljenemu srcu in pot okrevanja ni lahka.
Ni mi žal za izkušnjo, ki sem jo imela. Veliko sem se naučila o sebi in vem, da sedaj jasneje vidim in doživljam nevidno stran življenja. Postajam svobodnejša in zrelejša se vračam tja, kjer se počutim v svoji energiji - nazaj v naravo, prastara drevesa, bistre potoke, predvsem pa k svoji družini, ki me je ves čas
čakala.
Nazaj k prednikom in slovanski kulturi, ki je prav tako bogata, če ne bogatejša, kot vse uvožene indijske mantre skupaj.
Avtorici zgodbe lahko sledite tukaj.
- Preberite si še: Zlorabe in težave pri "new age kanaliziranju"
- in Dvakrat premislite, preden objavite Oshojev citat na družbenih omrežjih
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
