Preberite si pogovor z Jernejem Mlekužem, avtorjem knjige Bratstvo in slivovka: C₂H₅OH z zaslugami za narod.
Jernej Mlekuž je raziskovalec, ki se giblje med etnologijo, geografijo, antropologijo, kulturno zgodovino, migracijskimi študijami in študijami materialne kulture.
Jernej, marsikdo se bo zdaj vprašal: kaj za vraga tvoja knjiga, ki govori o slivovki, počne v Sensi?
Približno isto kot kristal, kadilo ali priročnik za stik z notranjim otrokom: ljudem pomaga ustvarjati občutek, da se dogaja nekaj več od vsakdanjega življenja. Le da je slivovka pri tem nekoliko manj diskretna.
Pitje je bilo skozi zgodovino pogosto povezano z obredi prehoda, praznovanji, žalovanjem, sklepanjem prijateljstev in spravami. Kozarec se pojavi ob rojstvu, poroki in smrti. Skratka pri vseh dogodkih, pri katerih človek nenadoma začuti, da življenje ni zgolj nakupovanje, služba in odgovarjanje na elektronsko pošto. Slivovka je lahko posrednica med vsakdanjim in posebnim, med živimi in mrtvimi, med človekom in skupnostjo. Včasih pa zgolj med človekom in tlemi.
Je lahko nazdravljanje nekakšen duhovni obred?
Seveda. Pri nazdravljanju ljudje vstanejo, dvignejo kozarce, izgovorijo dobre želje, se pogledajo v oči in skupaj zaužijejo isto snov. Če to ni obred, potem so ljudje precej zaman izumili antropologijo.
Besede »na zdravje« so pravzaprav majhna posvetna molitev. Z njimi drug drugemu želimo zdravje, dolgo življenje, srečo ali vsaj jutro brez prehudega glavobola. Kozarec pri tem ni le posoda za alkohol. Je predmet, ki za nekaj trenutkov zbere ljudi okoli skupne geste. Mnogi danes iščejo duhovnost v oddaljenih kulturah, medtem ko jo je njihov ded vsak dan nalival iz steklenice brez etikete.
Alkohol je danes pogosto predstavljen skoraj kot demon, povezan z ekscesom, nasiljem, boleznijo in odvisnostjo. Ali smo pri tem pozabili še kaj drugega?
Pozabili smo skoraj vse, kar se ne konča na urgenci ali v policijskem zapisniku. Alkohol je postal nekakšen kemični zlikovec, ki naj bi sam od sebe uničeval družine, pretepal sosede in pisal neprimerna sporočila ob dveh zjutraj. Toda steklenica nima rok, telefona niti zakonskega partnerja.
To nikakor ne pomeni, da je alkohol nedolžen. Njegove posledice so lahko zelo hude. Toda zgodovinsko in družbeno gledano je opravljal tudi skupnotvorne, gostoljubne, obredne in tolažilne naloge. Ljudje so ga uporabljali kot domače zdravilo, razkužilo, sredstvo proti bolečini, prebavnim težavam, mrazu in žalosti. Nekaj od tega sodi v ljudsko zdravilstvo in ne v sodobno medicino, toda teh praks ne moremo preprosto izbrisati.
Če alkohol vidimo samo kot patologijo, ne razumemo, zakaj je tako dolgo in tako globoko navzoč v človeških družbah. Ljudje namreč praviloma ne ohranjajo stvari več tisoč let zgolj zato, ker jim škodujejo. Za to imamo že sestanke.
Kaj alkohol razkriva o naši psihi?
Predvsem to, da smo ljudje utrujeni od nenehnega nadzorovanja samega sebe. Ves dan moramo biti odgovorni, učinkoviti, razsodni, telesno dejavni, čustveno pismeni in po možnosti še hvaležni. Človek se ob vsem tem začne počutiti kot neuspešen projekt osebne rasti.
Alkohol začasno zrahlja notranjega nadzornika. Ljudje postanejo glasnejši, mehkejši, pogumnejši, bolj žalostni ali bolj neumni. Pogosto vse hkrati. Na površje pridejo stvari, ki so bile že prej v njih: želja po bližini, zamere, strahovi, nežnost, jeza. Alkohol teh vsebin ne ustvari iz nič, jim pa odpre vrata. Žal pri tem ni posebej izbirčen vratar.
Ali lahko kozarec res povezuje ljudi ali je to samo romantična podoba tradicionalnega pitja?
Lahko jih povezuje, vendar nobena tekočina sama po sebi ne ustvari skupnosti. Pomembno je, kdo pije, s kom, kje, zakaj in po kakšnih pravilih.
Skupni kozarec lahko pomeni dobrodošlico, zaupanje, enakost in sprejetost. Zavrnitev pijače pa je bila marsikje razumljena skoraj kot zavrnitev človeka. Gostitelj ni ponujal zgolj alkohola, temveč sebe, svoj dom in pripravljenost na odnos.
Toda skupnost ima tudi temnejšo plat. Lahko zahteva pitje, izključuje abstinente in se norčuje iz tistih, ki ne sledijo njenim pravilom. »Daj, samo enega« je morda najbolj razširjena ljudska psihoterapevtska metoda na Balkanu, njeni rezultati pa so precej neenakomerni.
V knjigi slivovka ni le pijača, temveč sodeluje pri ustvarjanju narodov. Kako lahko nekaj, kar natočimo v kozarec, oblikuje identiteto?
Narodi niso sestavljeni samo iz ustav, zastav, himen in resnih mož za govorniškimi odri. Sestavljeni so tudi iz vonjev, okusov, navad in stvari, ki jih ljudje uporabljajo vsak dan. Prav te drobne prakse pogosto delujejo močneje od velikih političnih besed.
Slivovka je ljudem pripovedovala, kdo so, od kod prihajajo in komu pripadajo. Bila je kmečka in državna, revna in prestižna, domača in izvozna, srbska, jugoslovanska, balkanska in še marsikaj. Narod je lahko zelo abstraktna zadeva, dokler ga nekdo ne natoči v kozarec. Takrat ga je mogoče povohati, pogoltniti in naslednje jutro tudi občutiti.
Kje je meja med pitjem, ki zbližuje, in pitjem, ki človeka razkraja?
Ta meja ni v sami pijači, temveč v odnosu do nje. Pomembni so količina, pogostost, okoliščine in predvsem vprašanje, ali človek še izbira pitje ali pa pitje izbira njega.
Obred ima začetek in konec, odvisnost pa konec vse težje najde. Skupnost dopušča tudi »ne«, prisila pa zahteva še en kozarec. Užitek življenje razširi, zasvojenost ga začne ožiti, dokler v njem ne ostaneta samo steklenica in izgovor.
Ne potrebujemo niti poveličevanja alkohola niti moralnega križarskega pohoda proti njemu. Potrebujemo sposobnost, da razumemo njegove različne vloge in prepoznamo trenutek, ko se družabna pomoč spremeni v zelo nedružabnega gospodarja.
Kaj bi želel, da bralec Sense po branju tvoje knjige zagleda v kozarcu slivovke?
Najprej slivovko. Človek mora biti pri duhovnih razlagah previden, sicer tudi v računu za elektriko odkrije sporočilo vesolja.
Potem pa morda zgodbe, odnose, spomine, družinske obrede, politične projekte in pokojne sorodnike, ki še vedno simbolno sedijo za mizo. V kozarcu ni samo alkohol, temveč svet, ki se je okoli njega zbiral.
Knjiga nikogar ne nagovarja, naj pije več. Nagovarja ga, naj bolj pozorno pogleda stvari, ki se zdijo samoumevne. Kajti tudi najbolj običajen kozarček lahko pove veliko o ljubezni, oblasti, pripadnosti, osamljenosti in naši večni želji, da bi vsaj za trenutek stopili iz sebe. Nekateri to počnejo z meditacijo, drugi s slivovko. Najmodrejši verjetno vedo, kdaj je dovolj obojega.
