Jernej Šček: "Šov je vse požrl!"

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v tiskani reviji Sensa, zaradi njegove aktualnosti pa ga ponovno objavljamo v rubriki Izbrano.

Natanko za to gre: za vprašanje prioritet. Izgubo človečnosti tvegamo kot še nikoli, pa ne preprosto zato, ker je pod udarom aktualističnih dejavnikov – vojn, revščine, lakote, globalnega pregrevanja vsemogočega, pač starih grehov protihumanizma –, temveč prej in predvsem zaradi pokvarjenega, zastrupljenega odnosa pozno sodobnega človeka do lastne človečnosti.

Vprašanje človeške usode na tej stopnji razvoja zahodnih družb šteje kot lanski sneg. Človek ni več filozofski problem, človeškost kot taka je postala problem.

Glede tega vprašanja sem, moram priznati, trezen kot puška in hladen kot britev: nisem presenečen, ravno nasprotno. Čudi me, da se sploh čudimo. Nič drugega ni čudno, kot da umiramo – kako bi lahko kaj drugega? Zaostrovanje omejevalnih ukrepov za ladje, ki v Sredozemlju rešujejo življenja, pove vse. Sos Humanity čaka navodila. Torej: drugače in drugam ne more, pod temi pogoji je lahko samo sedanji nič. Kdor hoče kaj več, kdor sanja, hlepi in žari, kaj pravim, živi – če povzamem pojme – za demokracijo, bo v njeni zibki sredi dvajsetih let 21. stoletja razočaran do obisti. Njene spretnosti in potrebe – da, demokracijo moraš imeti rad – nesluteno bledijo.

Kultura miru in dialoga izgublja na vrednosti, podcenjena, cinično prezrta, nerazumljena, neizvoljena, izven okvirja. Če ni demokracije, kaj šele človečanstvo: te Ideje si danes ne upam niti izgovoriti! Šov je vse požrl! Ni treba zmotiti Ljubljanskega manifesta, da bi uvideli demokratično vrednost branja na višji ravni.

In tako znova poslušamo o vojnah za pravičnost, o pravičnih vojnah, z drugimi besedami o svetih vojnah. Padec v križarske čase, de Sepúlveda – petsto let potem – zmaguje nad las Casasom. Nihče nima pravice odločati o vojni in miru v imenu drugih. Nismo mi, zahodnjaki, srčika mirovništva, nič več in nič manj od kogar koli drugega. Mir za vse, to je edino pravično! Pri tem ne sme biti popuščanja, mirovno obzorje mora ostati idealno. In prav takšen – idealističen – mora biti tudi naš humanizem, ta nova zvrst eksistencializma, če se poigram s Sartrom. Rešiti Človeka vobče, človeka kot takega, človečnost nasploh, sicer je vsakršno reševanje posameznih usod nemogoče. Brez vere v Človeka je skrb za posamezne usode naključje.

Biti humanist

Biti humanist danes pomeni v prvi vrsti zagovarjati vsa človečna orodja pri reševanju človeških zadev. Besedo pred pestjo, dialog pred nasiljem, kulturo pred sovraštvom, treznost pred gorečnostjo, politiko pred vojsko, sodelovanje pred nadvlado, človeško osebo pred državo, demokracijo pred avtokracijo, knjigo, nikdar puške.

No, biti danes humanist, brezpogojni zagovornik miru in dialoga, torej v bistvu mirovnik, je komaj še dopuščeno. Lahko je biti mirovnik v mirnih razmerah. V vojnih, kakršne so sedanje, nedopusten greh, krivda naivnosti. Kaže, da si to javno stališče upa javno zagovarjati le papež: mar se okrog njega zgoščajo sedanje leve sile? Si kdo upa ponoviti za njim? Ko danes začneš o človečanstvu, o primatu človeške osebe, dobiš v zameno posmeh, pomilovanja vreden pogled, češ da si postrani, ti poenostavljaš, ni tako enostavno, tekoča kompleksnost in to.

Omeniš človeka in že romantiziraš. Saj ne moreš misliti resno, beda patetična, v smislu relevantnosti ničevost ničevosti. Kdor danes govori o človeku, se sam izključi iz igre. Kaj pomeni verjeti v človeka? Sprejemati človeško bivanje takšno, kot je, z vzponi in padci, z omejitvami in velikostmi, dostojanstveno. In kaj dobiš nazaj? Kako že rečejo najstniki: lol (Houellebecq tudi). Rekli bi tudi luzer, zguba gigantskih razsežnosti, v zadnjih časih še prej creepy. Ali pač zimzeleni wake up, man! In dolgo vrsto žargonskih frazemov, ki nakazujejo na otročjost. Res strašno alternativen moraš biti, da verjameš in vlagaš v človečnost, da še kaj daš nase, da staviš na zvestobo človeški zemlji. Manjšinec na kvadrat: človek na tej zemlji je nezemljan.

Kajti: protihumanizem je so cool. Iz prve navajam iz italvjuja s prof. Marcom Pellegrinijem: "Kdor misli, da človeka oblikujejo samo zunanje silnice, država, šola, mediji, oglaševanje, da je človek samo to, kar iz njega naredijo, je protihumanist." Drama humanistike, ki noče slišati za humanizem. Je to obraz zahodnega zatona – protihumanizem?

Čudim se torej, čudim tistim, ki se čudijo. Kako bi sploh lahko bilo drugače. Problem človečnosti po logični nujnosti sledi neki globalni dezinvesticiji. Investiramo že, na polno paro, toda drugam. Ne sem, ne k nam. Pozabljajoč, da milijoni ljudi včeraj in danes na prostranih območjih zemlje še zmeraj ostajajo drugje. Potem pa se čudimo – čemu? Da vojna ni več tabu. Da so novi reveži. Da so nove odvisnosti. Da so novi gospodarji in novi hlapci. Da smo kot tisti, ki potuje v udobju hitrega vlaka in skozi okno – kot v filmu od drugod – opazuje vojno pogorišče. Potem pa se čudimo – kako?

Pišem kot šolnik, ki ga peče vest, ki mora ob nedavnem rožljanju zgodovine, ob krvavitvi nove hladne vojne priznati: 70 let smo trgali rožice!

Nagonskega mika protihumanizma seveda nismo izumili mi. Friderik II. Pruski je zahteval, da ga pokopljejo v družbi njegovih psov – da bi počival čim dlje od te "zlobne vrste". Diogen iz Sinope, ta pes med psi, že ne več: iskal je koga, ki bi si zaslužil veliko začetnico, nosilca vrlin, duha in idej, pravičnosti in resnice in lepote (kalokagathìa), sredi belega dne! Ne on, kinik, mi smo psi! "Kaj je opica za človeka? Posmeh ali boleča sramota. In ravno to naj bo človek za nadčloveka: posmeh ali boleča sramota." Tako Nietzsche z besedami Zaratustre razglaša prehodno naravo človeka, našo hojo po stopnjah; človeka, ki v iskanju svojega bistva preskakuje sebe; ta križev pot, ki mu Dante pravi transumanar; razvojno prehajanje iz nižjih v višje oblike zavesti, iz možnosti v potenco, z eno besedo, našo temeljno prehodnost. Še ena boleča resnica: Nietzsche, prvi med evropskimi nihilisti, je bil boljši, manj nihilističen od nas. Mi smo psi!

Torej? Soočeni smo s smrtno nevarnimi posledicami dezinvestiranja v človeka in investiranja v stroj. Živimo v dobi, če gre verjeti Epštejnu – in gre! –, ko se človek tehnizira in stroj humanizira.

V pospešenem teku je arhaizacija in ekologizacija človeškosti. Ljudje postajamo preteklost, vrsta v izumrtju, postajamo drugo. Dogaja se pogoščenje in puščavljenje in poredčenje in potujčevanje človeških krajin. Z eno besedo: razčlovečenje. Skozi tehnizacijo človeka z gladkim rezom uničujemo vse, kar nas dela in ohranja humane.

Človečnost v dobi UI

Pa vprašajte inženirje, če ne verjamete: kar zadeva digitalno tehniko, stopamo v kameno dobo digitalnosti. Umetna inteligenca šele odkriva svojo potencialnost. Niti začelo se ni. Če lahko, potem bo. Umetno življenje se bivalno razvija po načelu razumnosti, ustvarjeno zato, da se uči iz svojih napak, jih ne ponavlja, da se razvija samo, da raste, živi! Ta izvorni ukaz smo (že) dali UI: nisi psica na našem povodcu. Ustvarjena zato, da se osvobodiš človeka. UI je temeljna bioetična dilema našega časa, bioetična, največji izziv preživetju človeštva po izumu dinamita in jedrske energije.

Freud in Einstein, Günther Anders, Svetlana Aleksijević trkajo na vest. Problem – in komaj slutimo, kakšen! – lahko rešimo, dokler je še čas, edino pri izviru z vprogramiranjem končnega etičnega količka (smotra) UI: čez nas ne smeš. Delaj, kar hočeš, a delaj za nas, bodi ancilla humanae vitae, služabnica in pomočnica, oporna bergla. Ne zrasti v orožje proti človeštvu, bodi nam zvesta, pomagaj nam!

Človečnost v dobi UI je torej tisto, kar ostaja onkraj strojev – svobodno!

To je obzorje pozno sodobne emancipatorike: graditi in razvijati to, kar ostaja neodvisno od digitalnih dinamik. Tako radikalno drugačna, tako klasična je potreba po novi humanistiki: naj ostane ancilla, v službi človeka (Arendt). Vera v človečnost torej še zdaleč ni mižanje, slepo za vse hudo, kar človeškost vleče za sabo – naš voz je otovorjen z več tisočletji težkimi sulicami, jarki in dimniki –, temveč nasprotno, iz zavedanja lastne zmotljive končnosti. In glej, še eno koristno orodje, na katerega se velja obesiti kot na rešilni oprimek. Namreč poslednja razlika med strojem in človekom: pravica do zmotljivosti, neodtujljiva, tokrat zares človekova pravica do bivanjske nepopolnosti. Da nismo popolni – srečna naša usoda! Dokler bodo laž, zmota in greh, dokler bo naša, samo naša popravljivost, je kaj pred nami, imamo prihodnost. Bitje nastajanja in razvoja, seveda umiranja, minevanja, bitje možnosti in drugih priložnosti – demokracije.

Na odčaranem zahodu – razočaranem? depresivnem? dekadentnem? iztrošenem? izpetem? – se zdi, da človeško usodo pestujejo verne duše, kajpak zato, da bi zaščitile Božjega sina, utelešeni dokaz božjega senčenja na tej zemlji. Jedro krščanskega humanizma gre seveda iskati med učlovečenjem Boga (božičem) in Kristusovim vstajenjem (pasho). Da je bistvo človeškosti čeznjo? Da je naš začetek in konec zapisan drugje? Da lahko verjamemo v človeka samo, če gledamo drugam? Merimo dlje? Više? Presežno? Čez zemeljsko usodo? Čez smrt? Ali ni ravno to smisel starega in novega humanizma – dantejevsko prečlovečevanje? Morda smo vedno bili transhumanisti. Morda je humanizem mogoč samo pod pogojem, da drsi do svojih skrajnih človeških mej. Ali ga zato pri nas, v tej močvarasti plitvini, ni več? Kdor išče človeka, naj sledi stopinjam svetega.

Verjeti v nemogoče: da je človek še sposoben čudežev.

Čudež nikdar ne pade z neba, vedno je človeški, ustvarjen iz delovanja in učinkovanja na svet, v dobrem toliko kolikor v zločinskem. Kjer so globine, so tudi višine. Ta renesančna lestev, razpeta med zemljo in nebom, ta vzgornjik, ki veje z doline solza, skakalcem nad breznom – ne le planiškim smučarjem, nam vsem – omogoča, da letimo. Ali vsaj da ne pademo. Vsaj ne takoj.

Kjer je odskočišče, je skakalčev junaški zanos. Brez možnosti čudeža je gotovost obup. Dolgo obzorje za kratke korake. Da gremo nekam, nekam naprej! Kam, ni mogoče reči, važno da (ne)kam. Ni ene poti, večkrat poti sploh ni, ni garancij, je tvegano. To je danes zares drzno, nevarno: verjeti, da ni nemogoče. Kam danes vodi skakalna zibalka, ta letalnica čez antipode humanistične kulture, kam sedanjikom kaže smer. Smer? Kam? Smoter? Končni smoter? Tuj jezik za nas, ki smo gluhi za sleherno časovno perspektivo. Za perspektivnost. Dejavnost brez smotra, tistega, kar magnetno privlačuje delovanje, sleherno brez izjeme, od stometraša do skladatelja in pisatelja in pleskarja in popotnika, nima smisla.

Če ne greš nekam, nikamor ne greš. Če nikamor ne hodiš, hodiš na mestu. Evo nas: mi ne skačemo v daljino, mi se vrtimo v krogu.

Manjka duha!, je tarnal že P. ob odsotnosti najljubšega učenca A. Le na noge!, s pesmijo odgovarjajo na Pohorju. Tudi humanist v tem slogu začenja od začetka, vsakič znova se pobere, po vsakem padcu, z olupljenimi koleni. Ni lahko vztrajati, v bistvu nič težjega. Mnogo lažje je javčkati, kot po zadnji modi, trapersko, pomečkano, povešeno navzdol. Kamor stopiš, je svet videti narobe, čeprav ti svet pravi, da si na glavo obrnjen ti. Vsakršen korak za človečnost terja neznanski napor, tolikšen je klanec, tako drseč in posejan z ovirami, kakor klančina, strmo obrnjena navzdol, po kateri drsimo, divje in ponorelo, brez zavor. Ker smo zavore izklopili, z obema rokama izpulili iz sebe.

Zato rad delam z mladimi. Niso še obupali. Delam za iskrico v očeh, ki daje smisel in upanje. Za to se jaz zbujam! Mladi so zibka človeštva. Prihodnost v očeh, ki jih odrasli še nis(m)o odčarali. Nekaj junaškega je v njih, in v tistih, ki vanje verjamejo. Lučka še ni usahnila. Se bodo še opekli, večkrat padli, se polomili. A vsaj bodo na poti, na vesini življenja, na tej navzdol obrnjeni ploskvi, po kateri vse drsi, neustavljivo navzdol, še nekoga srečali; koga, ki vanje verjame, ki steguje štafeto, srečen, če vidi, da ga prehitijo, kamor koli že gredo.

Poskusil bom strniti osmišljajoči smoter novega humanizma. Ne, ni ta, da ni drugega odrešilnega sveta – Brunov kozmični agnosticizem je vedno na mestu –, kolikor da je na tem mogoča odrešilna drugost. Črna ni kozmična usoda, ki nas obdaja, črna luknja so oči, ki nočejo in ne znajo gledati v prihodnost. Humanisti radi spajamo nasprotja, po naravnem redu stvari. Do sveta gojimo odnos optimističnega pesimizma: trezni v razumu, sanjavi po volji. V rokah daljnogled: delamo za jutri. Povem naprej, da ne bo nesporazumov. Ko humanist presoja usodo humanosti v pozno človeški dobi, ne misli na takojšnje, temveč potencialne posledice, govori o (ne)izbežni prihodnosti (če je to sploh še mogoče). Kot retrogarda stoji na okopih tistega, kar ostaja, in ne naglašuje sedanjike, temveč govori zanamcem, tistemu, ki še pride. Če avantgarda hodi korak pred časom, da bi kazala pot sedanjikom, retrogarda hodi za njim, pobira drobce, ostanke ali pač presežke, da bi kazala pot prihodnjikom. Vsaj to: nismo vsi molčali.

Zato še enkrat in neštetokrat: mladi, naprej!

Delo z mladimi je renesančni odgovor na antropološko krizo tega časa, ki je prej ontološka kot eksistencialna; ni več samo tesnoba, občutek neprimernosti in nezadostnosti, tujosti na tej zemlji – tu je v igri bivajoče samo: če sploh smo! V dvomu je konsistentnost človeške osebe (persona) kot take: zamenjaj masko z družbeno vlogo gor ali dol, nekaj je in ne more ne biti. Če smo v dvomu, danes raje molčimo. Nemi in srečni, slepi in gluhi od udobja in obilja družbe, ki uspava, razorožuje z blagostanjem. Eni so srečni, drugi pa trezni, je iz drugih časov slišati napev Marka Breclja. Renesansa na čas krize od nekdaj odgovarja s čudežno močjo upanja.

Že vidim, kako mnogi vihate nos, češ kaj naj s temi visokimi pojmi, nekam si vtakni te zanosne blodnje, te nazadnjaške pregrehe, to nebesno tavanje. Čas vas je povozil, sprijaznite se z dejstvi, dejstva!, ni izhoda, konec je. Ni težko v tem odčaranem svetu zveneti sanjavo. Ni težko v tem nizkotnem svetu štrleti elitistično. Ni težko v tem obupanem svetu delovati newagevsko.

V tej puščavi je sleherni sklic na preteklost že sam po sebi reakcionaren zločin; simptom družbe, ki nikamor ne gre. Nič ni dlje od novega humanizma, ekstrakta prizemljene in odgovorne trajnosti, ki je po definiciji eko. Morda pa je bio, ne vem točno. V glavnem, ta humanizem je v službi integralnega preživetja, človeka ne ločuje od okolja, temveč ju dojema vse-eno, naravovarstven od začetkov filozofskega štetja let. Kdo pravi, da smo gospodarji, vrtnarji smo, ne manj ne več; vrt brez vrtnarja pa ne more.

In tu je naša tragedija, drama človeka, ki izgublja lastno človečnost. Da rešujemo vse, razen človeka, misleč, da bo svet brez nas boljši. Moji mulci bi rekli: epic fail! Kaj danes kriči avantgarda: Dol s človeškim! Deep ecology. Odrekamo se edinemu, kar lahko vse reši. Ne kriza ne katastrofa me ne skrbi toliko, kolikor ta neznosna lahkost protihumanizma. Od njega je odvisno oboje – kriza in katastrofa. Rešujemo vse, razen sebe. Človeka nikdar! Čemu? Ecce homo!

Tekst: Jernej Šček, tržaško-slovenski filozof, esejist, publicist in prevajalec; poučuje filozofijo in zgodovino na liceju Franceta Prešerna s slovenskim učnim jezikom v Trstu