Vsak starš se je že znašel v trenutku, ko mu je otrok "stopil na živec".
Ko že petič reče "ne". Ko se vrže na tla sredi trgovine. Ko nalašč ne posluša. Ko kriči, čeprav ste ga desetkrat prosili, naj se umiri. V takšnih trenutkih se lahko v nas hitro prebudi jeza. In pogosto nas je zaradi nje še sram.
Toda psihologi poudarjajo nekaj pomembnega: jeza ni težava. Težava je le, kaj z njo naredimo.
Ko naslednjič začutite, da vas otrok spravlja ob živce, se za trenutek ustavite in se spomnite naslednje misli: Otrok mi ne povzroča težav. Otrok ima težave. Ta stavek lahko popolnoma spremeni pogled na situacijo.
Vedenje je pogosto le vrh ledene gore
Ko otrok kriči, ugovarja, se umika ali postane agresiven, odrasli običajno vidimo le vedenje. Ne vidimo pa nujno tistega, kar se skriva pod njim. Morda je utrujen, morda ga je strah. Morda je ljubosumen na mlajšega sorojenca. Morda preprosto še nima besed, s katerimi bi povedal, kaj se dogaja v njem.
Otroci namreč svojih občutkov ne znajo vedno ubesediti. Zato jih pogosto pokažejo z vedenjem.
Tudi odrasli bi si želeli, da bi jih nekdo razumel
Predstavljajte si, da imate zelo slab dan. Ste pod stresom, utrujeni in razočarani. Namesto da bi vas partner vprašal, kako ste, vam reče: "Zakaj se tako obnašaš?"
Verjetno se ne bi počutili bolje. Podobno velja za otroke. Za neprimernim vedenjem se pogosto skriva potreba, ne namerna želja, da bi starša spravili ob živce.
Jeza je pogosto znak, da smo preobremenjeni tudi mi
Včasih otrok ni naredil nič posebej drugačnega. Razlika je v tem, da smo danes utrujeni mi. Da smo slabo spali. Da nas skrbijo služba, finance ali druge obveznosti. Zato nas nekaj, kar bi včeraj sprejeli mirno, danes vrže iz tira. To ne pomeni, da smo slabi starši. Pomeni, da smo ljudje.
Namesto vprašanja: "Zakaj se tako obnaša?"
Poskusite vprašati: Kaj se dogaja v njem? Kaj trenutno najbolj potrebuje?
Včasih odgovor ni disciplina, ampak bližina. To ne pomeni, da otrok nima meja. Razumevanje ni enako dovoljevanju vsega. Otrok še vedno potrebuje jasne meje. Toda veliko lažje jih sprejme, če ob njih čuti, da ga odrasli ne zavrača.
Sporočilo je lahko hkrati odločno in sočutno: "Ne dovolim, da me udariš. Vidim pa, da si zelo jezen, in ostal bom ob tebi, dokler se ne umiriš."
Modrost, ki si jo velja zapomniti
Naslednjič, ko boste začutili jezo, se za trenutek ustavite. Globoko vdihnite. In se spomnite: Otrok vam ne povzroča težav. S svojim vedenjem vam kaže, da jih doživlja on. Ko to vidimo, se pogosto spremeni tudi naš odziv.
V teh trenutkih se gradi nekaj, kar si vsak otrok najbolj želi – občutek, da je sprejet tudi takrat, ko mu je najtežje.
