Taki izbruhi, pri katerih gre za kršitev mej (ko je otrok fizično nasilen do drugega), so znak, da je otrokov čelni reženj, se pravi tisti del možganov, ki je odgovoren za izvršne funkcije, med njimi nadzor nad impulzi, popolnoma zunaj njegovega dosega, da je otrok fiziološko neuravnotežen in v stanju ogroženosti. Udarjanje, brcanje, ščipanje, pljuvanje, grizenje – vse to so znamenja, da je otrokovo telo prepričano, da je ogroženo, otrok pa se v tem trenutku ne more obvladati, zato se odziva tako, kot bi se vsakdo v nevarni situaciji: divje se brani.
Pomembno je, da se najprej spomnite, da trenutki neobvladljivega vedenja nastopijo zato, ker je otroka groza zaznav, impulzov in občutkov, ki mu preplavljajo telo. Če pomislite, da je otrok prestrašen, ne pa hudoben ali napadalen, mu boste laže dali, kar potrebuje. Nato se opomnite, da je vaša naloga med takim izbruhom ista kot pri manj eksplozivnih izbruhih: ostanite mirni in poskrbite za otrokovo varnost.
V tem primeru skrb za otrokovo varnost pomeni, da ga zadržujete, kajti otrok, ki se ne more obvladati, potrebuje starša, ki odločno poseže vmes, ustavi nevarno vedenje in poskrbi za varnejše, bolj omejeno okolje, v katerem otrok ne more več povzročati škode.
Darilo za Sensa bralce: Brezplačen priročnik Odkrijte načrt svoje duše
Omejite požar
Predstavljajte si, da so otrokova neobvladana čustva kot požar – to ne bi smelo biti pretežko, saj so ti trenutki na splošno razgreti in eksplozivni. Za čustveno neregulacijo ni gasilnega aparata (navsezadnje so čustva jedro naše identitete, zato jih nočemo pogasiti), zato moramo poskrbeti, da požar omejimo. Kako bi ravnali v primeru pravega požara? Območje, kjer gori, bi kar se da zmanjšali; če bi bilo mogoče, bi »preselili« ogenj iz večjega prostora v manjšega, zaprli vrata in na varnem počakali, da dogori.
Če otrok še besni, potem ko ste mu rekli »Ne dovolim« in posegli vmes, da ustavite neobvladano vedenje, vas v bistvu prosi, da ga omejite. Trdna meja – ko otroku preprečimo, da bi storil nekaj nevarnega – je včasih najvišja oblika ljubezni in varovanja. Otroku sporoča, da njegov čustveni požar ne bo pogoltnil hiše, dvorišča ali zabave za rojstni dan. Postopek lahko razčlenimo na korake:
1. Prepoznajte, kdaj je otrok prekoračil mejo.
Povejte si: »Omejiti moram otrokov čustveni požar. To zmorem.« Otrok vas bo skušal zavrniti, ker njegovo telo vse vidi skozi prizmo grožnje, v resnici pa vas prosi: »Prosim, bodi močan. Stori tisto, kar je najboljše zame, čeprav vreščim in se upiram.«
2. Dvignite otroka in ga odnesite v razmeroma varen, majhen prostor.
Če greste v majhno sobo, otroku – s telesno govorico, ne z besedami – pokažete, da njegov čustveni požar ne bo pogoltnil vse hiše. Povejte mu: »Moja glavna naloga je, da poskrbim za tvojo varnost, kar zdajle pomeni, da te odnesem v sobo in sedim ob tebi. Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Rada te imam. Ob tebi sem.«
Te besede so bolj kot otroku namenjene vam, da slišite, da je avtoriteta v vaših rokah, in se spomnite svoje naloge. Ostanite pri tem, tudi če otrok na vso moč opleta okoli sebe; zapomnite si, da ne kljubuje, temveč da ga je groza. Vi edini veste, kaj zdaj najbolj potrebuje: vašo ljubečo prisotnost in omejitev.
3. Ko pridete v sobo, zaprite vrata in sedite pri njih, da otrok ne more ven.
Bo poskusil uiti? Najbrž bo, toda na srečo ste večji od njega. Sedite.
4. Preprečite fizično nasilje.
Otrok se bo počutil varnega in se bo obvladal, ko bo videl dokaz, da mu starši lahko preprečijo slabe odločitve in da njegovi občutki niso nevarni. Pripravite se, da z rokami prestrežete udarec ali brco, in recite otroku: »Ne dovolim, da me tepeš,« ali: »Ne dovolim, da razmetavaš knjige.«
5. Osredotočite se na globoko dihanje.
Pri tem pretiravajte, tako da ga bosta oba, vi in otrok, videla in slišala. Če ne počnete nič drugega, kot da sedite pri vratih in globoko dihate, kot da hladite skodelico vročega kakava, ste že prevzeli vodstvo. Otrok natanko opaža čustveno stanje svojih staršev; če celo v lastni čustveni zmešnjavi začuti, da obvladate svoja čustva, se bo laže pomiril.
6. Ponavljajte si: »Nič ni narobe z mano, nič ni narobe z otrokom. Tole zmorem.«
Če imate čuden občutek, da takole sedite ob otroku, si povejte: »Kakšen čuden občutek imam – to pomeni, da je ta situacija nekaj čisto novega zame. To je dobro, saj pomeni, da se nekaj spreminja.«
7. Ne razpravljajte, ne pridigajte, ne kaznujte, pravzaprav sploh ne govorite preveč.
Otrok je v stanju ogroženosti; trenutno ne more razumeti besed in jih bo najverjetneje dojel kot še večjo nevarnost. Morda pa se bo lahko odzval na nebesedno komunikacijo, kot so govorica telesa, ton in ritem glasu. V teh trenutkih vam bo koristilo, če si predstavljate, da otrok govori popolnoma drug jezik, da lahko »razume« vaše namene in gibe, ne pa samih besed. Zdaj potrebuje vaše globoko dihanje in umirjeno prisotnost. Zdržite in čakajte. Mogoče bo trajalo pet minut, mogoče pol ure.
8. Preden spregovorite z otrokom, poskrbite, da boste lahko govorili počasi in tiho.
Glasen, kaotičen čustven izbruh potrebuje umirjen, odločen glas. Otroku povejte nekaj naslednjih besed, počasneje in tiše kot navadno. Glejte vstran ali v tla, kajti ko je otrok (ali odrasli) v stanju boja ali bega, si neposreden očesni stik lahko razlaga kot grožnjo. »Si dober otrok, ki preživlja težke trenutke. Ob tebi sem. Rada te imam. Naredi, kar je treba. Dovolim ti, da se tako počutiš.« Lahko si izmislite preprosto pesmico, ki jo zelo počasi nenehno ponavljajte, denimo: »Bim bom, dobro je, bim bom, dobro je, bim bom, dobro je … globoko vdihnimo,« in takrat globoko vdihnite s trebušno prepono, da bo vdih slišen.
Vsi ti postopki omejevanja otroku sporočajo: »Tvoji občutki lahko pridejo na dan, vendar ti bom preprečila, da uničuješ svet okoli sebe. Pomagalo ti bo, da izraziš občutke, ampak če boš besnel, ti bo še huje. Zato ti bom najprej omogočila, kar je treba, in preprečila, česar ne smeš.«
Povzeto po knjigi Dobri v sebi
Preberite tudi:
- Majhen otrok ne potrebuje svoje sobe, risank in vrtca
- Potlačena čustva, ki jih otrok ne izrazi, so glavni vzrok padca imunskega sistema
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
