Majhen otrok ne potrebuje svoje sobe, previjalne mize, vozička, igrač, luštnih oblačilc, animatorjev, počitnic v hotelu, ki je prilagojen družinam z majhnimi otroki, vrtca, risank, tablice in ... To potrebujemo (ali si želimo) starši. Je s tem kaj narobe?
Otrokovih potreb ne smemo zamenjevati z našimi potrebami
Moje mnenje je, da je zelo dobro in zaželeno, da starši vemo, kaj potrebujemo, in poskrbimo zase – sami ali tako, da prosim in sprejmemo pomoč partnerja, družine, strokovnih delavcev ...
Težava, ki se tukaj utegne pojaviti, pa je, da pride do zmešnjave. Da starši začnemo verjeti, da otrok potrebuje nekaj, kar pravzaprav potrebujemo mi. Ali pa tega niti ne potrebujemo, a nas je nekdo prepričal, da je to za otroka res nepogrešljivo.
Potem se na vse pretege trudimo otroku zagotoviti, kar naj bi potreboval. Seveda pričakujemo, da bo otrok vesel, srečen, zadovoljen.
Pa ni. Ker vsega tega ne potrebuje. In ker še vedno ne dobi tistega, kar resnično potrebuje, je vedno bolj frustriran in se vedno bolj naporno vede.
Kaj otroci zares potrebujejo?
Starši tako postajamo utrujeni, naveličani in začnemo gojiti zamero do otrok – češ vse ti nudim in še vedno ti ni nič prav. Po možnosti na ta račun še bolj zanemarimo svoje potrebe in skušamo otroku nuditi še več tistega, česar ne potrebuje.
V medicini poznamo pojasnilno dolžnost. Pri starševstvu pa te pojasnilne dolžnosti nima nihče. Nihče nam kot staršem ni dolžan pojasniti, kaj otrok zares potrebuje. Nam pa lahko vsak prodaja, kaj naj bi otrok potreboval.
Starši se tako o življenju družine sploh ne odločamo sami, ampak le sledimo ustaljenim smernicam in kričečim oglasom. Morda se odločamo, vendar pa odločitve sprejemamo na podlagi pomanjkljivih informacij, ker se po mestu govori, da otrok potrebuje držanje za rokice, da se nauči hoditi.
Kakorkoli, mi smo tisti z odgovornostjo in prav je, da se posledic svojih odločitev zavedamo, jih pričakujemo in jih morda s smotrnim ravnanjem omilimo.
Razlika med tem, kaj potrebujemo mi, in kaj potrebuje otrok
Mi potrebujemo vrtec za otroka, ker ne zmoremo preživeti z eno plačo, nismo pripravljeni pustiti svoje kariere, ne želimo živeti v enosobnem stanovanju, hočemo počitnice na nivoju, profesionalno urejene nohte, ne zmoremo biti sami doma cel dan z otrokom.
Če hkrati vemo še, da mali otrok vrtca ne potrebuje in je vrtčevsko okolje stresno zanj, potem morda popoldne lažje sprejmemo njegove čustvene izbruhe, saj nam je jasno, da se je v njem nabralo ogromno nekih občutkov in čustev, ki jih mora nekako dati ven, sporočiti, da mu v vrtcu ni bilo najbolje, da nas je pogrešal ...
Načrtovali bomo skupni čas, da si otrok lahko odpočije v naši družbi. Pozorni bomo na znake, ki kažejo, da se otrok čustveno zapira.
Sprejmite odgovornost za svoje odločitve
To je informirana odločitev in sprejemanje odgovornosti za svoje odločitve. Pri starševstvu ne gre le za potrebe otrok, gre tudi za potrebe staršev. Dobro je, da smo si na jasnem, kaj kdo potrebuje. Pa tudi kaj si kdo želi. Izpolnjena želja še ne pomeni zadovoljene potrebe.
Otrok nas potrebuje, da mu nudimo občutek varnosti, dobro vzdušje v družini, mu pomagamo uravnavati čustva, ga slišimo, uzremo, mu damo vedeti, da je za nas pomemben. Mi moramo prepoznati, kaj otrok zares potrebuje.
Kaj pa potrebujemo starši? To naj bi vedeli sami, saj smo odrasli.
Za konec: ne prelagajte odgovornosti za svoje počutje na otroka
Velja pa še dodati, da ni otrokova odgovornost, da prepozna in zadovolji naše potrebe. Morda se zdi, da tega pa res nihče ne pričakuje.
Toda ali ste že kdaj slišali stavek: »Samo da je otrok srečen, pa bom srečna tudi jaz?« No, to je prelaganje odgovornosti za starševo počutje (potrebe) na otrokova ramena.
Avtorica zapisa je Nina Seražin Lakota
Preberite tudi:
- Misli in citati, ki bodo spremenili vaš pogled na starševstvo
- Kako prepiri staršev v resnici vplivajo na otroka?
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
