Ko se sol razsuje, to prinese nesrečo, pravi starodavno prepričanje, priljubljeno v mnogih državah - v Italiji, Južni Ameriki in Španiji, če naštejemo le nekatere.
Najbolj očitna teorija in verjetna korenina tega vraževerja je, da je bila sol v starih časih izjemno dragoceno blago. Zaradi visokih stroškov pridobivanja in ključne vloge, ki jo je imela pri ohranjanju hrane, je sol veljala za obliko valute. Gospodarski pomen soli v starih časih je v družbi ustvaril občutek, da njeno razsipavanje ni samo nespametno, ampak lahko prinese nesrečo.
Skozi zgodovino sol ni bila le začimba, ampak zelo pomemben simbol. V slovanski mitologiji je na primer znana pravljica o očetu, ki vpraša svoje hčere, kako zelo ga imajo rade. Medtem ko prve dve svojo ljubezen primerjata z zlatom in diamanti, najmlajša pravi, da ga ljubi tako kot sol. Ker je njene besede zamenjal za nespoštovanje, jo izžene. Šele ko je prisiljen jesti hrano brez soli, razume njeno čustvo in spozna, da je ljubezen, podobno kot sol, temeljno bistvo življenja.
Tudi afriške ljudske pravljice pogosto vključujejo sol kot metaforo za modrost ali življenjske preizkušnje. Razlivanje ali zapravljanje je v teh zgodbah pogosto povezano z nevednostjo ali nesrečo protagonista.
Kako se izogniti nesreči?
Da bi se izognili nesreči, ki jo prinaša razsuta sol, naj bi takrat vrgli zrno soli čez ramo. Nekateri menijo, da je treba to narediti trikrat. Drugi gredo še dlje in trdijo, da je treba zrno vreči z desno roko čez levo ramo, saj po legendi takrat, ko razsujemo sol, hudič sedi za našo levo ramo.
Ta ritual torej izvira iz časov, ko je bila sol dragocena dobrina. Simbolizirala je prijateljstvo in zaupanje. Pravzaprav so bili vojaki v starem Rimu plačani s to začimbo; izraz "plača" je v angleščini "salary" in izhaja iz "obroka soli". Drugi verjamejo, da je to povezano s svetostjo soli v pretekli dobi, ko so jo uporabljali pri obredih očiščevanja. Nemški pregovor pa pravi, da "kdor posipa sol, vzbuja sovraštvo".
Ena od splošno razširjenih razlag prepričanja, da je nesrečno razsipati sol, je, da je Juda Iškarijot razsul sol pri zadnji večerji, in dejansko Zadnja večerja Leonarda da Vincija prikazuje Juda Iškarijota, ki je prevrnil solnico.
Psihološke posledice vraževerja
Vraževerja služijo namenu v družbi. Ponujajo razlago za neznano in dajejo občutek nadzora v nepredvidljivem svetu. Dejanje preprečevanja nesreče zaradi razsute kuhinjske soli daje ljudem ritual, majhno mero nadzora nad usodo. S psihološkega vidika, ko posameznik verjame, da je z izvajanjem rituala obrnil svojo smolo, občuti olajšanje, kar posledično zmanjša tesnobo. Sčasoma ta pozitivna okrepitev okrepi vero v učinkovitost obreda, zaradi česar še več ljudi meče sol čez ramo.
Od njegovega zgodovinskega pomena kot cenjenega blaga do njegovih kulturnih in verskih konotacij, različna vraževerja ponujajo fascinanten vpogled v človeško zgodovino in psihologijo. To je dokaz, kako globoka lahko postanejo nekatera prepričanja, ki vztrajajo skozi generacije in celo uspevajo v našem sodobnem svetu. Nikakor vam ni treba verjeti, da razsutje soli prinaša smolo, prav tako vam takrat ni treba vreči soli čez ramo. Vraževerje pa, ne glede na to, kako nepomembno se zdi, pripoveduje svojo zgodbo.
vir: walkingpalates.com, wikipedija, people.howstuffworks.com
Preberite si še:
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
