Ena od stvari, ki lahko močno prizadene narcistično osebnost ali osebo z narcistično osebnostno motnjo, vendar običajno nima negativnega učinka na čustveno zdrave ljudi, je dejstvo, da so drugi ljudje srečni ali uživajo v življenju.
Ko govorimo o "drugih ljudeh", imamo v mislih prijatelje, družinske člane in bližnje – ne sodelavcev ali poslovnih znancev, saj je poklicno okolje pogosto že po naravi tekmovalno za mnoge, ne le za narcise.
Čustveno zdrave osebe običajno želijo, da so njihovi bližnji srečni, uspešni, da se dobro počutijo, da imajo izpolnjujoče odnose in da jim gre v življenju dobro. Nasprotno pa lahko narcistična oseba doživlja srečo ali uspeh drugih kot lasten neuspeh – kot da vse v življenju pomeni skrito tekmovanje. Če ste vi srečni ali vam gre dobro, to zanje pomeni, da oni izgubljajo. Ta občutek jih pogosto žene k temu, da skušajo drugim kvariti srečo ali spodkopavati njihov uspeh – včasih očitno in neposredno, pogosto pa na bolj prikrite in pasivno-agresivne načine. S tem si skušajo uravnavati svojo samozavest.
Ko narcis zazna, da nekdo v njegovi bližini doživlja zadovoljstvo ali notranjo izpolnjenost, lahko to pri njem sproži tako imenovano »narcistično rano« – občutek ogroženosti lastne vrednosti – kar ga pogosto spodbudi k temu, da začne škodovati drugi osebi ali jo vsaj skuša prikrajšati za njen občutek dobrobiti.
Bolj kot je oseba funkcionalna, bolj se bo trudila prikrivati svoje vedenje, saj se zaveda, da bi bilo očitno sabotiranje sreče drugih lahko slabo sprejeto. Manj kot je funkcionalna in samoreflektivna, manj jo bo skrbelo, kaj si drugi mislijo, in manj bo sposobna prepoznati lastne uničevalne vzgibe. Zanimivo je, da bo oseba z narcistično motnjo tovrstno vedenje pogosto ponavljala ne glede na svojo inteligenco ali posledice, saj čustva ljubosumja, neustreznosti in tekmovalnosti pogosto prevladajo nad razsodnostjo – kar vodi do zapletov v odnosih.
Ker pa narcistična struktura osebnosti temelji na pomanjkanju samorefleksije, ti posamezniki običajno ne vidijo povezave med negativnimi posledicami v odnosih in svojim lastnim destruktivnim vedenjem. Kot obrambni mehanizem pogosto krivijo druge, se počutijo kot žrtve in dogodek uporabijo kot dodaten izgovor za to, da se še naprej vedejo na način, ki škoduje drugim.
Karen Arluck (psihoterapevtka), quora.com
