Kaj vse "lajkamo"? Ta narcističen, plehki in prazen svet

Kaj vse “lajkamo” v virtualnem svetu in kaj delimo? Čemu dajemo podporo in kaj nam je všeč?

Kaj vse "lajkamo"? Ta narcističen, plehki in prazen svet (foto: pixabay) pixabay
19. 2. 2021

Včasih se zamislim nad tem, kaj vse ljudje objavljajo na družbenih omrežjih. Kdo so ti moderni "vplivneži", ki naj bi "vplivali" na ljudi? Ampak s čim za vraga vplivajo? S tem, da neutrudljivo snemajo samega sebe? A večina žal nima prav nič modrega ali uporabnega za povedati. Ko bi vsaj imeli smisel za humor. Večinoma samo snemajo svojo lupino, se z njo bohotijo in jo razkazujejo kot največje bogastvo, ki ga ta svet premore. Šobijo ustnice, premikajo svojo zadnjico ali promovirajo kakšen nov svetleči predmet. 

Seveda je tudi ogromno ljudi, ki se trudijo novodobne načine komuniciranja uporabiti v dobre namene ozaveščanja in z deljenjem vrednih, iskrenih, ustvarjalnih ali inspirativnih zgodb res spreminjajo svet na bolje. Hvala jim. 

A čeprav lahko opazimo, kako del človeštva raste in se razvija s svetlobno hitrostjo, me včasih vseeno zaboli v dušo, kako prezen je postal drugi del sveta. Kot izpihano jajce, iz katerega je bilo odstranjeno vso notranje bogastvo.

Ta narcističen, plehki, duhovno prazen svet. Mi pa ga latentno podpiramo, gledamo, všečkamo, po možnosti še dovolimo, da se nas dotakne. Celo dobimo občutek, da morda sami nismo dovolj dobri. Ali pa hrepenimo po nečem iluzornem in neresničnem. No, vsaj opomnik dobimo, kako se prav tako kot oni tudi mi še vedno ne cenimo. 

Ženske se fotografirajo v kopalkah ali spodnjem perilu. Moški razkazujejo svoje mišice in avte. Kaj je cilj? Na kaj pravzaprav s tem "vplivajo"? 

Razumem, da imamo vsi manjko pozornosti in ljubezni. Naši starši so živeli v drugih časih, njihovi starši še v težjih vojnih časih. Ni bilo toliko znanja in širšega zavedanja. Travme se nabirajo že generacije. Sedaj vsi trpimo posledice. Nihče ni bil zares razumljen in slišan, spoštovan, viden... Nihče ni bil ljubljen tako, kot bi si želel. 

Vsak se na svoj način spopada s travmami. Vse to se več kot očitno odraža tudi na družbenih omrežjih. 

Nekateri naprošamo za pozornost svoje bližnje, se ponižujemo in delamo napake v odnosih, drugi to počnejo javno. Na družbenih omrežjih poskušajo najti nekaj, česar seveda tam ne bodo nikoli našli. 

Ta prazni, tako žalostno prazni svet. Površinski in plehki. Brez barv. Brez globin. Brez vrednosti. 

In kaj nam preostane? 

Da se mu izognemo in ne dovolimo, da na nas "vpliva"? Morda. Ohranimo svoje dostojanstvo in pričnemo graditi svojo lastno graščino, ki bo do zadnje sobane zapolnjena z bogastvom. Z bogastvom modrosti, razumevanja, zavedanja, globokih iskrenih čustev in povezav ter neomajne notranje moči, ki bo počasi rastla iz trdega dela na sebi. Ta graščina niti slučajno ne bo popolna, v njej bodo tudi temačne kleti in tudi tja se bomo podali. A se vsaj ne bomo skrivali za fasadami neavtentičnosti. 

In kaj, če nihče tega našega bogastva potem ne “lajka”? 

Ni problema. Življenje bo slej kot prej opazilo njegovo vrednost in jo primerno povrnilo. Morda ne v času in prostoru, ki bi si ga želeli. Vendar ga bo. Na svoj mističen in nepredvidljiv način bo v nekem hipu v srce pretopilo najbolj mogočne in neopisljive občutke radosti in ljubezni. 

In to bo tista ljubezen, ki bo končno zacelila rane pomanjkanja. In takrat bomo prenehali iskati na vseh napačnih prostorih. 

Takrat se bo odprl neskončni izvir tistega, po čemer smo ves ta čas tako močno hrepeneli. 

In takrat nam bo tako zelo absurdno, da smo nekoč iskali plehke potrditve v virtualnem svetu. A očitno je vse to potrebno, da se nekaj naučimo o samemu sebi. 

Ana Vehovar

ali pa "Prižgal si bom čik in prav malo mi je mar zate"