Raje imam nore ljudi, ki so pristni, kot tiste dolgočasno površinske...

Kakšne ljudi pa vi spoštujete? 

Raje imam nore ljudi, ki so pristni, kot tiste dolgočasno površinske... (foto: pexels) pexels
27. 11. 2020

Tako zelo spoštujem ljudi, ki so v stiku s seboj. 

In predvsem spoštujem ljudi, ki ti dajo prostor... Prostor, da se iskreno izraziš in mirno pokažeš, kdo si. Takšnim takoj z veseljem vrneš priložnost in pozornost. 

Spoštujem tiste ljudi, ki so močni, a hkrati ponižni do življenja.

Tiste, ki ti dovolijo, da z njimi tkeš globlje vezi. 

Pa ljudi, ki se trudijo, čeprav jim vedno ne uspe. Saj nikomur ne. 

Do nedavnega sem brez težav lahko zaigrala diplomatsko prijaznost. Danes opažam, da tega nisem več sposobna. Če mi energija nekoga ne ustreza, če človek oddaja tekmovalnost in vzvišenost, za katero se skriva strah, pač grem dalje. 

In seveda daleč od tega, da sem sama biser. Nisem. Oh, koliko strahov imam... Morda lahko rečem, da sem le ptica, ki enkrat pluje visoko, naslednjo sekundo pa že s kljunom rije po blatnemu in temačnemu podzemlju, da bi našla ključ, s katerim bi se spet lahko povzpela proti nebu. 

In ker imam pogosto težave s sprejemanjem svojih temačnih kamric, toliko bolj spoštujem ljudi, ki so tega sposobni. Ki ponosno pokažejo vse svoje barve: od strašljivo črne do bleščeče bele. Te pogumne ljudi, ki se ne skrivajo pred seboj. Uau, kako so čudoviti! 

A tisti, ki so v stiku s seboj, so občasno zagotovo nori. A prav zato jih spoštujem. Ker jih ni strah se soočati s temo in z vsem, kar pride na površje. Ker to je življenje. Včasih uničujoča nevihta, ki opustoši vse pred seboj, spet drugič spokojna in ljubeča noč.

In ja, čeprav so nekateri ljudje kdaj nerazumni in malo čez les, jih imam še vedno raje, kot tiste ves čas navidezno urejene, a tako dolgočasno površinske in nepristne. 

In nenazadnje... Le tistemu, ki pogumno pokaže vse, lahko zares zaupaš. 

Oh, te globine, tako me privlačijo in hkrati strašijo. A tudi ta strah bo nekoč odšel, in ostala bo le milina razumevanja popolnega reda. 

Ana Vehovar