Na to zanimivo vprašanje odgovarja Richard Martini, režiser dokumentarnih filmov o posmrtnem življenju.
Glede na poročila, ki sem jih preučil od dr. Helen Wambach (2000) in Michaela Newtona (7000) ter 45 opravljenih hipnotičnih seans, ki sem jih posnel - "je to popolnoma odvisno od vsakega posameznika."
Prebral sem, da nekateri ljudje pravijo, da je neko "povprečje" med življenji približno 200 let. Videl sem to navedeno številko, vendar brez poročil o tem, kje so dobili to številko.
Lahko pa potrdim, da sem v raziskavi, ki sem jo opravil, videl ljudi, ki so se »takoj vrnili«, da bi odigrali vloge (stari starši, nekdo, ki je umrl v vojni itd.), kateri niso čutili, da so izpolnili tisto, kar so nameravali narediti. Z drugimi besedami, s tem, ko so se vrnili »takoj«, so čutili, da se lahko naučijo in naredijo več.
- Preberite si še: Ko duše po smrti odidejo, jih lahko še vedno začutimo
Slišal sem tudi za ljudi, ki so se »želeli vrniti takoj« zaradi nečesa, kar so naredili (na primer samomor in nato spoznanje, da so storili napako).
Ljudje trdijo, da jih včasih njihovi bližnji prosijo, naj se »takoj« vrnejo v drugo življenje zaradi nekega dogodka, ki ga je treba popraviti, spremeniti itd. Če se duša strinja s takojšnjo pomočjo, se lahko kmalu vrne.
Če niste seznanjeni s tem, bodo zgornji stavki za vas slišati kot neumnost. Če pa ste, potem veste, da ljudje verjamejo, da si sami »izbiramo svoje življenje« in to počnemo zaradi vseh ljudi, ki jim nameravamo pomagati, jih učiti in se od njih učiti sami v svojem življenju.
Če se nekdo odloči, da "ne bo prevzel vloge" v zadnjem trenutku (imamo svobodno voljo, tako da je to tudi možnost), lahko nekoga drugega prosimo, da "prevzame našo vlogo" v zadnji sekundi. Če je odločitev storjena na hitro, se lahko zgodi, da duša ni bila pripravljena na osebo, v katero se je inkarnirala, ni opravila dovolj »raziskave«, ki jo večina ljudi opravi pred izbiro (vem, kako nenavadno se to sliši, ampak mislim na številne primere, ki sem jih doživel v svojem delu) in se je »v zadnji sekundi« strinjala z življenjem, ki ga ni bila popolnoma pripravljena sprejeti. Zato se je med svojim življenjem počutila »tako nenavadno«. Hipnoterapija je končala te občutke, saj je videla, zakaj je to naredila in komu naj bi pomagala, tako da ni več imela tistega občutka, da dela napako.
Posnel sem tudi ljudi, ki so pod globoko hipnozo trdili, da jim je bilo »ponujeno določeno življenje«, a so ga iz nekega razloga »zavrnili« – na primer »lokacija je bila prehladna za moj okus« ali »to ni življenje, ki bi ga želel."
Toda bistvo te raziskave je povedati, da ni nekega »višjega gospodarja« ali »skupine posameznikov«, ki bi nas prisilila, da si prevzamemo življenje, če tega sami ne želimo.
Predstavljene so nam možnosti – včasih se sami domislimo možnosti (npr. »Samo želel sem se spet vrniti k ljubljeni osebi«) ali pa najdemo kakšen zapleten razlog, da bi preživeli življenje, za katerega mislimo, da nam bo omogočil izkušnje ter več vpogleda ali znanja.
Še enkrat, to ni teorija, prepričanje ali filozofija - poročam o tem, kar ljudje dosledno govorijo v procesu, bodisi med globoko hipnozo ali od ljudi, ki so imeli bližnje srečanje s smrtjo in so pozneje opravili seanso hipnoze, ali pa v pogovoru z ljudi, ki imajo zavesten dostop do teh spominov.
Richard Martini, avtor, režiser "Flipside" "Hacking the Afterlife"
