Včasih je dobro sedeti, samo opazovati in si ne želeti nič več

Prosim, zmeraj izberi mir, draga duša.

Včasih je dobro sedeti, samo opazovati in si ne želeti nič več (foto: profimedia) profimedia
6. 7. 2021

Bodi nežna in sočutna. Bodi nežna do drugih in predvsem do sebe. Naj te vodita milina in mehkoba. Znori, če moraš. In nato se poberi, če želiš. A na način, ki tebi ustreza. Ni popolnega recepta za vse. In za vsakega popolnost ne pomeni isto. Toda ti lahko siješ. Ti smeš sijati. V tebi je preveč melodije, da je ne bi zapela na glas. In ne obsojaj. Vsi ljudje trpijo in kadar ne trpijo na način, ki je blizu nam, jih razumi. Ni ti treba dokazovati svojega intelekta in ni potrebe, da govoriš ljudem, kako naj čutijo. Naš način ni edini pravi način. Ne dajaj nasvetov, če te zanje ni prosil nihče. 

Včasih povemo več s tišino. Včasih s tišino povemo vse.

Včasih je dovolj, da smo za nekoga samo tam, prisotni in utelešeni. Topel objem, ki poveže dve duši in veliko uho, ki zmore slišati tuje bolečine, sta vredna zlata. 

Razumi. 

Razumi svet na način, kot bi si želela, da svet razume tebe. Si oseba, ki išče srečo in ljubezen. To nam je vsem skupno. Vsi se želimo zbuditi v mirno, brezskrbno jutro. Vsi se želimo zaceliti. Se smejati. Biti zdravi in brez strahov. Vsak ima svojo zgodbo, ki jo mora povedati. Nekdo jo bo slišal in počutil se bo počaščenega, ker smo jo delili. In nikdar ne misli, da tvoja zgodba ni dovolj vredna. Kdo ve, morda lahko postane uspešnica. 

Upaj si. In ne obupaj.

Življenje še zmeraj dojemamo precej samoumevno. Kakor da bo za nas zmeraj tu. Koliko časa znamo preživeti v brskanju po preteklosti in jo znova in znova obujati, se tepsti zaradi napak, ki so že davno mimo, hkrati pa nonšalantno spuščati lepote sedanjosti. Precej neumno od nas, a to vseeno počnemo.

Odpusti si. Ne obsojaj se. Spusti. 

A sploh še vemo, kako je življenje lahko lepo? Nenehno v pehanju za boljšim jutri. Nikoli prav zasidrani v Sedaj. Vedno bežeči. Čemu se tako bojimo postanka, tišine in pavze. Cilj je lep, toda nič ne pomeni, če med potjo ne uživamo v razgledu. In včasih je dobro posedeti na klopi in samo opazovati. In povedati bližnjim, da so nam pri srcu in jih imamo radi. In izraziti hvaležnost za vse, kar nam je življenje dalo. Dobrega in slabega.

Včasih pozabimo živeti, medtem ko smo živi.

Včasih želimo še in še in še in pozabimo na bistvo. In hvaležnost je tista, ki nam prižge dušo; preko nje se naučimo ceniti to, kar imamo in ne tega, kar (še) nimamo. Je tako močna sila, ki spreminja tisto, kar imamo, v stanje, kjer lahko rečemo, da imamo dovolj. Kako je lep občutek ne želeti si več.

Če imamo ljudi, ki nas ljubijo brezpogojno… in ljudi, ki bi storili za nas veliko, največ… in družino, ki nas sprejema in ceni prav takšnega, kot smo, ne le, da imamo dovolj, temveč imamo Vse. 

Če imamo streho nad glavo in vsak dan topli obrok, čista oblačila in mehko posteljo, imamo Vse. 

Če smo tukaj po vsem, kar smo prestali in smo v redu, se lahko smejimo in dihamo… smo resnično blagoslovljeni.

Vem, da leto 2020 marsikomu ni prizaneslo in je trpel. Sočustvujem z vami in iskreno mi je žal za vašo bolečino. Vem pa tudi, da obstajajo ljudje, ki imajo še manj in bi dali vse, da bi bili na našem mestu. Namenimo jim lepe misli. Naj se jutri prebudijo v lepši dan.

Ne vemo, kaj nas čaka. Nič nam ni zagotovljeno. Veliko stvari bo izven našega nadzora. A kljub temu ne smemo pozabiti, da nekaj pa le lahko nadziramo. Naš odnos do samih sebe in do drugih. In vem, da ko izrazimo hvaležnost do vsega, kar nam je ponujeno, nas življenje nagradi. 

Nina Kirbiš