Zakaj toliko ljudi živi le na pol?

V toliko rečeh lahko iščemo svetlobo. 

Zakaj toliko ljudi živi le na pol? (foto: unsplash) unsplash
2. 6. 2020

Žalost, beda, strah in jeza. Nekaj, kar si zagotovo ne želimo ob sebi, a vendar nas ti občutki velikokrat spremljajo, hote ali nehote. Zakaj je temu tako? Zakaj toliko ljudi živi le na pol? Ker se tako bojijo, so tako jezni in nekaterih stvari ne prebolijo?

Prevečkrat se bojim, da je stanje takšno zaradi tega, ker menijo, da tako pač je in nič ne more biti drugače. Vse, kar lahko storijo, je to, da mirno sprejmejo usodo in se sprijaznijo z realnostjo. Toda ljubezen, luč, obilje in dobrobit so od nas oddaljeni enako, kot vse tisto slabo, ki se ga tako oklepamo. Trud, da to dosežemo, pa ni nič večji kot trud, da ostajamo v temni kleti dan za dnem. Je celo enak, toda rezultati so popolnoma drugačni.

Živimo v prostorni hiši z velikim prostranim vrtom, a mi raje ostajamo v mrzli kleti z nizkim stropom. In kar je najhuje; vrata za izhod so nam vedno na široko odprta.

Ko ostajamo v temi, hranimo obup in bolečino. In sprehod po stopnicah navzgor bi pomenil, da se prebujamo v zavedanje, da tudi mi zmoremo in predvsem, da si zaslužimo življenje, polno svetlobe in navduševanja tudi nad majhnimi stvarmi. Klet je temna, mrzla in sončni žarki ne prodrejo vanjo. Ni pesmi ptic ali otroškega smeha na igralih. Ni mehkobe in topline.

Kako spet zaživeti? Kako znova občutiti sončne žarke na koži in v duši? Naredi le nekaj korakov navzgor. Zvišaj svojo vibracijo le za eno stopničko, če je mogoče. Že kaj hitro nas bosta pričakala svetlost, širna prostranost in toplota. 

Toda, zakaj je tako presneto težko zapustiti našo »klet« in zakaj se nikakor ne zbudimo iz nočne more in se podamo tja, kamor si želimo? Svet obilja je stran le nekaj korakov, le nekaj dihov, le nekaj dobrih misli. Zakaj? Zato, ker so nam zatrdili, da je klet vse, kar imamo in vse, kar v resnici obstaja. Izklopimo za en dan vse novice po medijih in opazili bomo, kako se svetloba znova vrača v naša prostor. Kako lažje zadihamo že, ko nam en sam dan ničhe ne govori, kaj in kako naj živimo. 

Morda meniš, da je življenje resno in žalostno potovanje, in da sta ljubezen in veselje le bežni čustvi, ki ju občutimo na vsake toliko časa. Oh, kako se motiš. Saj je ravno obratno. Tema je tista, ki obstaja le v sanjah, natančneje v nočnih morah in svetloba ter ljubezen sta tisti edini resnici, ki obstajata tukaj za nas, v realnosti. Le kdo nam je vcepil takšno neresnico in zakaj smo jo sprejeli kot nekaj, kar ne moremo spremeniti? Ali res želimo živeti pod nizkim stropom, v mračnem in mrzlem prostoru, polnem bede in črnogledosti? Ali res hočemo ustvarjati nove generacije otrok, ki bodo padli na isto »finto« in jih gledali, kako kreirajo življenje nepovezanosti s samim seboj in s svojim centrom, življenje polno kroničnih bolezni in vdanosti v usodo?

Ali pa morda želimo narediti nekaj korakov navzgor in pokukati iz luknje ter nastaviti svoje lice soncu? 

Pot morda ne bo tako enostavna. Resno bo treba preveriti naše sisteme verovanja in temelje, na katerih so zgrajene naše misli. In ko bomo to storili, se bomo odločili, ali bomo še naprej verjeli lažem, ki so nam jih nespametno podali in opustili te omejujoče ideje ter se pričeli odločati sami zase in najpomembneje – verjeti v lastno sposobnost odločanja. Potrebno bo počiti lasten mehurček udobja in opustiti nekatere slabe navade in tudi ljudi, ki so za nas preveč toksični. Sedaj ne bo čas za negativne energije in vibracije, ki bodo jih nekateri ljudje še naprej oddajali.

Sedaj bo čas za lepe misli in pozitivne vibracije.

Danes se odpravimo po tej poti iskanja sonca. Sprehod v naravo. Narava je brezplačna in za nas tukaj 24 ur na dan. Poslušanje dobre glasbe. Branje navdihujoče knjige. Obisk najlepšega mesta pod soncem – naše notranjosti. Trenutki v tišini. Uresničevanje najlepših sanj. Kuhanje najboljše juhe. Negovanje strasti – petje, plesanje, risanje, pisanje. Ljubljenje. Povezovanje z našim angelom varuhom. Gledanje otroka, ki spi. Poslušanje otroka, ki se smeji. Božanje hišnega ljubljenčka. Pogovori z Bogom. In s sosedi.

Toliko je tega, v čemer lahko iščemo svetlobo.

Toliko je stvari, ki nam lahko dvigujejo energijo in njene vibracije. Sploh ni več izgovorov za ostajanje na tleh. No, razen seveda, če zavestno želimo ostati zvesti vsem tistim, ki nam pravijo, da v življenju ni lepote, temveč le beda, in da je klet edini prostor v hiši, kjer lahko prebivamo. In mi imamo vedno na voljo dve izbiri: ali ostanemo nesrečni, tu, kjer smo, ali da se dvignemo in spremenimo perspektivo. Vse je odvisno le od nas. In prav vsak ima dovoljenje, da gre navzgor. Prav vsak. Spomnim se besed svetovno znane pisateljice J.K.Rowling, ki je zapisala, da je dno, na katerega je padla, postalo trdni temelj, na katerem je (ponovno) zgradila svoje življenje.

In zapomnimo si danes le to: trud, da se povzdignemo navzgor ni prav nič večji ali težavnejši kot trud, ki je potreben, da ostajamo v naši kleti in nosimo težka bremena na naših ramenih. Toda rezultati so precej drugačni. In če smo danes na tleh, naj ta tla postanejo kakor rodovitna zemlja, na kateri bomo posadili najlepše vrtove.

Torej, zakaj danes ne bi šli recimo – navzgor?

Nina Kirbiš

Poglejte si še: Pavel Medvešček: Drevesa v staroverskih čaščenjih

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri