»Kako ste?« – »Dobro sem, hvala!«
Ta dialog izrečemo neštetokrat. V službi, v trgovini, ob srečanju s starimi znanci in celo v pogovorih z najbližjimi prijatelji. Samodejni odgovor »dobro sem« je postal nekakšen družbeni ščit sodobnega časa. Je hiter, priročen in varen način, da zaključimo pogovor, ne da bi druge obremenjevali s svojimi težavami ali razkrivali svoje ranljivosti.
Toda ta navada ima tudi drugo plat. V psihologiji poznamo pojav, ki bi ga lahko imenovali »toksična pozitivnost«. Ko svetu nenehno kažemo popolno podobo človeka, ki ima vse pod nadzorom, sprožimo vrsto psiholoških in družbenih mehanizmov, ki nam lahko dolgoročno škodujejo.
Poglejmo, zakaj lahko navada, da vedno odgovarjamo, da je z nami vse v redu, počasi spodkopava naše odnose, kariero in duševno zdravje.
1. Sindrom popolne fasade in družbena osamljenost
Paradoks človeških odnosov je, da nas pogosto ne povezujejo uspehi, temveč naše slabosti, dvomi in ranljivosti. Če ljudem vedno znova sporočate, da je vse odlično, da je vaše življenje popolno in da težav ni, jim nehote pošiljate sporočilo: »Ne potrebujem nikogar.«
Človek, ki je vedno »v redu«, lahko drugim sčasoma začne delovati nedosegljivo ali celo neresnično, kot popolna fotografija na družbenih omrežjih. S takšno osebo se je težko iskreno povezati.
Poleg tega lahko vaša navidezna brezhibnost pri drugih vzbudi občutek neustreznosti. Če se zdi, da vi vse rešujete brez težav, se lahko začnejo sramovati svojih lastnih stisk in se od vas oddaljijo. Tako okoli »popolne« osebe nastane praznina ravno v trenutku, ko bi najbolj potrebovala podporo.
2. Poklicna slepa ulica: zakaj »uspešni« pogosto ostanejo spregledani
Dolga leta je v poslovnem svetu prevladovala kultura uspeha. Od zaposlenih se pričakuje optimizem, samozavest in občutek, da zmorejo vse.
Toda če nadrejenega vedno prepričujete, da je vse pod nadzorom, lahko dosežete ravno nasproten učinek.
Sistem vaše besede vzame dobesedno:
- delo vam ne predstavlja težav,
- ne potrebujete dodatne pomoči,
- ne potrebujete več virov,
- obstoječe obremenitve brez težav obvladujete.
Ljudje, ki nikoli ne omenijo utrujenosti ali izzivov, pogosto dobijo še več dela. Medtem pa tisti, ki znajo jasno povedati, da projekt zahteva več časa, ljudi ali sredstev, pogosto lažje dobijo podporo, dodatne vire in tudi napredovanja.
Če ves čas ustvarjate vtis, da vam gre odlično, si lahko nehote zaprete vrata do pomoči in priznanja za svoj dejanski trud.
3. Potlačena čustva in notranja izčrpanost
Vsakič, ko v sebi doživljamo stisko, pa se kljub temu nasmehnemo in rečemo: »Vse je v redu,« naredimo majhno izdajo sami sebi. Čustva niso nekaj, kar izgine samo od sebe. So energija, ki želi biti prepoznana in predelana.
Če se soočate s težavami v odnosih, finančnimi skrbmi ali življenjsko krizo, vaše telo sprošča stresne hormone, ki vas pripravljajo na soočenje s situacijo.
Ko te občutke vztrajno zanikamo, ne izginejo. Pogosto se potisnejo v ozadje in se lahko sčasoma izrazijo kot:
- kronična utrujenost,
- tesnoba,
- razdražljivost,
- psihosomatske težave,
- izgorelost.
Psihi namreč ni lahko dolgo živeti v razkoraku med tem, kar v resnici čutimo, in tem, kar kažemo svetu.
4. Počasno uničevanje bližnjih odnosov
Če se z odgovorom »dobro sem« vedno znova zapiramo tudi pred partnerjem ali družino, lahko to dolgoročno oslabi bližino. Pristen odnos temelji na zaupanju in deljenju notranjega sveta. Ko eden od partnerjev vztrajno skriva svoje skrbi in vedno zatrjuje, da je vse v redu, lahko drugi to začne doživljati kot pomanjkanje zaupanja.
Stavek: »V redu sem, bom že uredil sam.«
lahko v resnici pomeni: »Ne potrebujem te.«
Sčasoma odnos izgublja globino. Partnerja sicer živita skupaj, si delita vsakodnevne obveznosti, ne delita pa več svojih občutkov. Nekega dne lahko drugi partner preprosto neha spraševati, kako ste, ker sklepa, da njegove bližine tako ali tako ne potrebujete.
Kako odgovoriti iskreno, ne da bi se pritoževali?
To ne pomeni, da morate vsakemu mimoidočemu razlagati svoje zdravstvene težave, dolgove ali družinske zaplete. Ključ ni v pritoževanju, temveč v zmerni iskrenosti.
Namesto samodejnega »dobro sem« lahko poskusite:
- »Zadnje dni imam veliko dela, a gre počasi na bolje.«
- »Malo sem utrujen, ampak se držim.«
- »Lahko bi bilo bolje, a se znajdem. Hvala za vprašanje.«
- »Kar pestro je trenutno, ampak bom že.«
Takšni odgovori ostajajo spoštljivi in ne obremenjujejo sogovornika, hkrati pa omogočajo več pristnosti. Dovoliti si, da niste vedno dobro, je znak psihološke zrelosti. Ko opustimo potrebo po popolni podobi in si dovolimo več iskrenosti, drugim pokažemo, da smo ljudje: da se lahko utrudimo, zmotimo, potrebujemo pomoč in podporo.
Vir: stil.kurir.rs
