Če bi se zavedali, kako velika spoznanja so za nas "naporni" odnosi, bi bili vsak dan hvaležni za njih.
Potrebuješ odnos v katerem si, četudi ta morda navidezno ne deluje. Nujno ga potrebuješ. Potrebuješ, da te "vrže" iz cone udobja. Vrže iz tega, kar navidezno misliš, da te osrečuje, pa je daleč od tega.
Potrebuješ ga, da se naučiš komunicirati s seboj in z drugim.
Če bi se zavedali, kako velika spoznanja so za nas "naporni" odnosi, bi bili vsak dan hvaležni za njih.
Vsak dan bi se zahvalil, da lahko izboljšuješ in piliš sebe, ne partnerja. Ah, kako vse razumemo narobe.
Pred leti sem spoznala krasnega fanta. Bil je še v razmerju. Ampak je že iskal "novo žrtev". Vprašala sem ga, zakaj išče, če pa ima punco? Odgovor je bil: je tečna, zoprna, nedostopna, zavrača spolne odnose, noče veliko stvari, ne razume, da delam cel dan, da bom imel čez 10 let hišo, ne razume, da pomagam še bratu, da bo tudi on meni pomagal, ko ga bom potreboval. Skratka super fant, naučen pa delati samo za druge, poskrbeti za sebe, si dati svoj prostor... pa nikdar. Govoril je tako lepe besede. Jaz sem bila najlepša tisti trenutek. Priznam, da sm šla pogledati kakšna je ta punca (ženski firbec, ki ga nikdar ne zanikam), ki jo je imel. Zelo lepa. Nenormalno lepa. Čudovita blondinka (nikdar nisem imela težav, povedati, ko mi je nekdo resnično prelep v njegovi/njeni lepoti).
Seveda, ta fant je iskal zunanjo lepoto, ker je misli, da ga bo to osrečevalo. Po izpovedi, kako je njegova punca "grozna", sem mu povedala, da se trudi zaman. Jaz sem morda še bolj "grozna". Ker govorim, kar čutim in mislim. Ker vidim, kako mi prekriva stvari, kako ne zazna samega sebe, kako obljublja prazne obljube.
Opazila sem eno grozno in bolečo napako, ko se bo moral nekoč z njo soočiti in bo razočaran: brat ga bo zavrnil, ko ga bo potreboval. Pa veš zakaj: ker zdaj gara in ima pričakovanja do njega. Pomaga mu s pričakovanji, da mu bo pomagal enako nazaj, ko ga bo potreboval. To so prikrite umske igrice, kjer samega sebe zavedeš. Ni pomagal iz srca in ljubezni, ampak iz "koristi". In tukaj ljudje padajo na izpitu eden za drugim, ustvarjajo si sovraštvo, zamere in bolečine.
In potem, se mu je na koncu zgodilo, da ga je ta punca zapustila, še predno je on želel njo (seveda je ne bi prej, dokler ne bi našel njene zamenjave). Minila so leta, pa še vedno je ni prebolel. In kriv si je bil sam. Ali si to prizna ali ne. In tako je z vsakim od nas.
Potrebujemo razočaranja, bolečine, dokler ne spoznamo, da potrebujemo graditi ljubezen do sebe. Ko imaš čas zase, si celosten, zmoreš imeti čas tudi za druge. Po treh letih sva se slišala, rekel je: ko sm te spoznal, si bla zame navadna "kura". Danes razumem, da si vredna ženska.
Vse, kar sem odgovorila je bilo: hvala. Grem dalje. Po nekaj stavkih, mi je bilo takoj jasno, da misli, da ga je izdala ona. Pa se je sam. Ker beži pred seboj. Rešuje se z drugim odnosom. Lahko bi v tistem odnosu razrešil marsikaj.
Beg ni rešitev. Nikdar. Slej kot prej se moraš soočiti s seboj. Da je partner največje naše ogledalo, je težko sprejeti, vendar tako to je.
Ampak vedno je tako, da je vedno vse prav. Duša si izbere odnos, s katerim bo rastla, se razvijala, dopolnjevala... In ne um. In kje je ta naša duša? Zelo daleč, dokler deluješ z umom in gledaš na vizualnost. Zelo daleč, dokler misliš, da se svet vrti le okoli tebe. Prišel bo dan, ko se boš moral soočit s seboj. In ta dan ni več daleč. Ne boj se. Ne boj se, ker je vse otroško enostavno, le razumeti je potrebno.
Vsi se učimo eno veliko stvar: ljubiti samega sebe. Kdo te bo ljubil, če se ne boš sam? Kdo ti bo dal spoštovanje, če si ga ne boš dal sam? Kdo te bo cenil, če se ne boš sam? Kdo ti bo zaupal, če ne zaupaš samemu sebi?
Vse se prične in konča pri tebi.
Ne obsojaj se za napake, Deluj. Vedno imaš novo priložnost, ki se imenuje jutri. A daj vse od sebe že danes. Tvoja duša ve, kdaj je čas za vse. Prepusti se ji. Sledi ji.
Pričakovanja, hotenja zavirajo tvoj zavestni razvoj. Delaj na tem, da to izključiš. To delo je težko, a vredno. Delaj, da sebi poveš lepe stvari. Delaj na tem, da sebi daješ to, kar želiš, da ti da partner. Naj bo to fizično, mentalno, ali duševno. Ali je to svoboda, ali so to lepe misli in besede, ali je to celostno sprejemanje, zaupanje. Karkoli, to veš ti.
In tudi, če si sam, to ni kazen. Bolje je mnogokrat biti sam kot v slabi družbi. Kaj je prav za tebe, presodi sam. Bistvo je, da prideš do tega zavedanja, da vse izhaja iz tebe. To je velik korak. Takrat se delo na sebi šele prične.
Zavedaj se, da duša ne pozna porazov, za njo je vse izziv in neskončno potovanje. Um ustvarja omejitve, in vse slabo, kar je mogoče. On je omejen, saj deluje v programu. Iz tega potrebuješ izstopiti, da se lahko spoznaš.
In na koncu ugotoviš, da je nekaj najlepšega v tvoje življenje prinesla prav oseba, s katero si zmogel iti skozi nevihto. Neskončno si lahko hvaležen, da je ob tebi, saj ve, da te prava ljubezen ne zapusti niti v najtežjih trenutkih.
Mateja Gabor
- Poglejte si še: Mnogi odrasli niso nikoli nehali biti dojenčki