Kakšna je razlika med "rad se imam" ali "ljubim se"?

18. 10. 2022
Deli
Kakšna je razlika med "rad se imam" ali "ljubim se"? (foto: profimedia)
profimedia

Verjetno se je že vsakdo izmed nas vprašal, kako se imeti rad, si v težkih trenutkih govoril rad se imam in podobno in nato obupoval nad tem, zakaj se ne zna imeti rad in zakaj je le to tako težko sprejeti. 

Osebno sem pri tem iskal odgovor predvsem v tem, kako si rečenico, kot je denimo "rad se imam" govorimo in jo analiziral. Kot vidimo vsebuje tri besede. Slednje sem vzporedil s tem, da živimo v dualnem svetu in prišel do zaključka, da je imeti sebe rad težavno predvsem iz vidika, ker ne resonira z dualnostjo sveta, ki nas obdaja.

Nato sem v razmišljanju šel malce dlje in videl, da je rečenica "ljubim se", precej enostavnejša in sestavljena iz dveh besed, ki nekako resonirata z dualnostjo sveta v katerem živimo in prišel do zaključka, da bi bilo sebe ljubiti lažje kot se imeti rad. Tudi besede ljubim se, si enostavneje izgovorimo in tudi lažje odzvanjajo v naši biti. V razmišljanju pa sem šel še malce dlje in pomislil, katera rečenica pa je tista, ki je najenostavnejša in samo je in uvidel, da je to rečenica »sem«. Torej biti. 

Najbolj osnovna sestavina življenja in obenem tako kompleksna. Paradoksalno je prav dejstvo, da prav vsi smo, razlikuje pa nas naša zavest ali pa zavedanje o tem da smo, kdo smo in kam gremo. 

Težko je namreč pojasnjljivo, zakaj je včasih tako težko biti in predvsem sprejemati, da je svet okoli nas kakršen v danem trenutku je. Pri tem si osebno večkrat pomagam prav z besedami, temi enostavnimi, ki mi pomagajo ozemljiti se, sprejeti, da je včasih težko, da je potrebno pogledati svojim demonom v obraz in skušati ostati v telesu, kljub dejstvu, da nam podzavest ali pa zavest slika drugačne prizore. 

Pri tem vsekakor pomaga tudi zavestno dihanje, sprejemanje lastnega telesa in sprejemanje tudi tega, da imamo v sebi težka čustva, ki jih je potrebno sprejeti, predelati in z delom na sebi osmisliti in predvsem doumeti, da so le čustva in ne realnost. 

Prebujanje našega notranjega otroka, ki je hitro užaljen, prizadet, se rad počuti težko, je proces, ki zahteva dolgotrajno delo na sebi, predvsem pa potrebuje človek veliko mero vztrajnosti in potrpljenja. Včasih se zdi, kot da se je sebe potrebno naučiti na novo, se razumeti in si dovoliti spremeniti se, kar je govoto najtežji del. Sprememba je pravzaprav, če dobro pogledamo, edina konstanta in biti v spremembi je vsaj za ljudi z nižjo čustveno zrelostjo naporen in težak proces. 

Z željo, da bi se uspeli osvoboditi spon umskega sveta, vas lepo pozdravljam,

Žiga Našič 

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije