Kdaj se je katoliška cerkev sploh odločila za celibat duhovnikov?

29. 6. 2024
Deli
Kdaj se je katoliška cerkev sploh odločila za celibat duhovnikov? (foto: shutterstock)
shutterstock

Celibat, kot ga razumemo danes, je precej pozen pojav v katoliški cerkvi. 

V krščanski tradiciji je bilo vedno nekaj asketskih posameznikov, ki so bili v celibatu. Janez Krstnik, na primer, in najverjetneje Jezus. Pojavili so se redovi vdov in devic, dokaj kmalu pa so se pojavili puščavniki in menihi.

Apostol Pavel je jasno povedal, da celibat ni Jezusov nauk – kar pomeni, da nihče ne more trditi, da je celibat bistven bodisi za krščansko identiteto na splošno bodisi za naravo določenega reda ali duhovniške službe. 

Vendar je Pavel osebno spodbujal ljudi, naj ostanejo takšni, kot so bili, ko so bili poklicani h Kristusu. Če so bili poročeni, naj ostanejo poročeni. Če so bili v celibatu, naj ostanejo v celibatu. Vendar pa je bil osebno nagnjen k samskemu življenju, saj je bil sam očitno vdovec ali samski. 

Toda Peter in drugi apostoli – z izjemo najmlajšega od dvanajsterih – so bili poročeni. Večina škofov in drugih duhovnikov je bila poročena – le menihi in nune so bili rutinsko v celibatu, ko so se te oblike življenja razvile.

Vemo, da je v 4. stoletju obstajalo nekaj lokalnih cerkva, ki so vse duhovnike spodbujale k posnemanju meniškega življenja in celibatu. Ampak to so bile izjeme. Odločitev prvega ekumenskega koncila je bila, da morajo ljudje, ki so bili enkrat posvečeni v "višje" službe duhovnika, diakona ali škofa, ostati v stanju življenja, kot so bili tedaj: če so bili poročeni, ostanejo poročeni; če so bili v celibatu, ostanejo v celibatu; če duhovniku umre žena, se ne poroči znova.

Za vse kristjane se nato pojavi praksa evharističnega posta, ki vključuje spolno vzdržnost za določeno obdobje, običajno od enega do treh dni pred obhajanjem maše (v nedeljo).

Zdi se, da nekateri koncili menijo, da je to priporočena praksa za osebno duhovno čistost škofov, medtem ko se zdi, da druge oblasti, kot je cesar Justinijan, menijo, da je to normativno.

Sčasoma – ko se evharistija začne obhajati tudi ob nedeljah – postane ponekod pričakovanje, da bodo škofje ves čas ostali v tej praksi. Posledica tega je, da se začne občasna praksa, da poročeni duhovniki »odpustijo« svoje žene (v bistvu se ločijo) zaradi napredovanja v višje redove.

Toda »nicejska« določba je ostala - ne prepoved posvečenja poročenih moških, ampak prepoved poročitve posvečenih moških. In tudi tega pravila sploh niso sprejele vse cerkve. Cerkev v Perziji, asirska cerkev, na primer, je dolgo dovoljevala poroko tudi po posvečenju. 

Gregorijanske reforme so imele za cilj reformirati škofijsko duhovščino s čim večjim posnemanjem meniškega življenja, zato se je celibat vsekakor spodbujal, vendar univerzalna vsiljenost ni bila uveljavljena.

Celo Lateranski koncili, ki se jim običajno pripisuje »uvedba« prakse celibata kot univerzalne zahteve, so v resnici le uveljavljali zakon o prepovedi poroke po posvečenju in o vzdržnosti znotraj duhovniške zakonske zveze - kar je bilo v prejšnjih stoletjih večinoma prezrto.

Celo do predvečera reformacije se ocenjuje, da se je le približno polovica škofij držala tega pričakovanja, nobena pa tega, kar danes imenujemo celibat (prepoved poročenim moškim, da bi bili posvečeni).

Šele leta 1563, ob koncu tridentinskega koncila, kot odgovor na reformatorje, ki so odpravili kakršno koli zamisel o klerikalni vzdržnosti, je latinska cerkev zanihala v drugo skrajnost in omejila posvečenje samo na neporočene. Izvajanje koncilskih odlokov se je v naslednjih 300 letih razlikovalo od škofije do škofije. Zgodovinarji ugotavljajo, da še vedno obstajajo kraji, kjer celibat ni bil popolnoma »sprejet« vse do 19. stoletja.

Vso katoliško zgodovino smo imeli poročene duhovnike. Toda tudi večji del tega časa (približno 1300 let) se je od duhovščine vsaj občasno pričakovalo vzdržnost v zakonu. Šele približno pred 450 leti pa je bil celibat, kot ga zdaj razumemo, norma v latinski Cerkvi.

Andrew Boyd, profesor ekumenizma in medverskega dialoga, quora.com

Novo na Metroplay: Smrt, žalovanje in posmrtno življenje | Katarina Nagode