Ko se prebujajo težki občutki... Mi lahko pomaga narava?
Potreba po tem, da smo ves čas zaposleni, da se nam neprestano nekaj dogaja, da se zasipavamo z delom, da smo nenehno v kontaktu z nekom ali v družbi, da si ne upamo biti sami, seveda tudi alkohol, cigarte itd. Vse to so odzivi oz. reakcije travme.
Strah pred lastnimi potlačenimi vsebinami. Strah pred tem, s čim bi bili soočeni, če bi se ustavili? Če bi samo bili sami s seboj? Le kaj bi prišlo na površje? Verjetno podzavestno čutimo, da nekaj bolečega, zato se raje zavarujemo pred tem.
Veliko ljudi je odvisnih od dela, od alkohola, od odnosov... Saj, ko se ustaviš in upočasniš, ali ostaneš sam s seboj, lahko postane zelo nelagodno. Takrat imajo travme končno priložnost, da pridejo na plano in se pokažejo v vsej svoji veličini. Seveda z namenom, da bi jih opazili in končno prečutili ter pozdravili. Žal večinoma nismo podkovani z ustreznim znanjem in veščinami, kako to narediti oz. nimamo varnega in podpornega okolja za to (če se ne odločimo za terapevtsko pomoč). Tega torej ne zmoremo, zato še naprej raje bežimo. Tudi to je lahko čisto v redu... nekaj časa.
Verjetno ste že kdaj doživeli, da ste zboleli ravno med počitnicami ali prazniki. Ravno takrat, ko ste se malce ustavili. Ko se ustavimo in počivamo, damo telesu (in duši) končno priložnost, da čuti stvari, ki jih prej ni imelo priložnost. Radi rečemo, da takrat pride "vse za nami". Takrat je potrebno pogledati, kaj se v resnici dogaja v nas. Kaj potrebuje našo pozornost, posluh in morda ljubezen?
V podobni situaciji sem se znašla tudi sama in se vprašala, kaj storiti, da si ta proces malce olajšam? Kako naj zmorem predelati sedaj ta koš poln bremen, ki se je ravnokar zrušil name?
Ker ne čutim, da bi s to težo koga preveč obremenjevala na ta dan, se nekako prisilim in pojdem v naravo, morda bo kanček lažje. Izklopim telefon in sem samo pozorna na korake pred seboj. Ogrožujoča tesnoba počasi izginja. Ujamem misel, naj bom pozorna na drevesa. Nekaj časa opazujem, katero drevo me bo poklicalo. Kmalu ga zagledam. Kot da bi imel oči in usta. Ta me kliče. Pridem bližje k njemu in opazim, da se je vanj zarastla bodičasta ograja oz. je drevo tisto, ki je ograjo prerastlo.
"Oj, čudovito drevo, daj povej, kako to storiš, kako lahko prerasteš stvari, ki so ostre in boleče?"
Dolga bodeča ograja se zdi kot življenjska nit vseh travm, ki si jih človek po poti nabere ali prevzame od generacij pred njim. Vsaka bodica je ostra, če se je nepremišljeno in prehitro dotakneš, še vedno zaboli, čeprav je že zelo stara in rjasta. Če nisi pozoren, se lahko na njej spet raniš do krvi. Pa čeprav danes več ne služi svojemu namenu in je le ostanek iz zgodovine, ki je minila, še vedno obstaja. Tudi v sedanjosti je povsem resnična.
Torej je bolje, da se izognem tej ostri ograji, da me ne rani? Naj tečem čim dlje stran?
Usedem se na tla poleg ograje in se nežno dotaknem bodic.
Zanimivo, če se jih dotakneš nežno, ne zabolijo. Nič ne potrgajo. Lahko začutiš morda celo njihove zgodbe in na koncu nekakšno sočutje do njih.
Verjetno je tako tudi v življenju. Do ranljivih in travmatičnih delov je potrebno pristopiti počasi, nežno in z veliko mero sočutja, spoštovanja ter znanja. Sicer te raztrgajo na koščke.
A narava nam jasno sporoča: vedno se da najti pot in način.
Na koncu te bodeče žice izginejo v globine drevesa. Drevo je izjemno razvejano, veličastno in visoko, pokrito z zelenim mahom. Zelo živo je, kljub temu, da v sebi nosi bodečo žico! Nekako mu jo je uspelo prerasti. Verjetno je za to potreboval nekaj časa, kar nekaj dolgih let oz. desetletij spopadanja z žico.
Še malo se naslonim nanj. Kako prijetno je, kakšno podporo ti lahko nudi... Sploh ne dvomiš o njem, popolnoma se lahko sprostiš, saj veš, da se ti ne bo izmaknil.
Na vrhu gnezdi ptica. Tudi ona se očitno v njem počuti varno. Kljub bodeči žici... ali pa... morda ravno zaradi nje?
Morda ga še kdaj obiščem, da vidim, ali bo spet ozelenel in zaživel spet novo življenje.
Ana Vehovar
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
