Ko postaneš hvaležen za vsako prespano noč

Tesnoba mi je odprla oči. 

Ko postaneš hvaležen za vsako prespano noč (foto: unsplash) unsplash
2. 12. 2019

Sedim na letalu. Potujem. Potovanja so moja strast že od mladih let. Pomagajo mi širiti obzorja in spoznavati pestrost različnih kultur. Že kot otrok sem si želela prepotovati svet in postati stevardesa. Premislila sem si. Začutila sem, da mi je vloga učiteljice bolj pisana na kožo, čeravno sedaj opravljam drugo delo.

Tik pred odhodom so se mi spet začele pojavljati različne misli, ki se jih ne da kontrolirati. Gre za misli, ki samo pridejo. Zaradi katerih te začne stiskati. Misli, ki nimajo ne repa ne glave. Ampak so. V tistem trenutku ne moreš nič. Samo čakaš lahko, da minejo.

V bistvu ugotavljam, da se te vsiljive misli pogostokrat pojavljajo takrat, ko sem nenaspana. Ko sta moj um in telo utrujena in izčrpana. Že od nekdaj imam namreč težave s spanjem. Nespečnost je moja več ali manj stalna popotnica. Natančnega razloga za mojo nespečnost ne poznam, vem pa to, da ne znam dati možgane na "off". Najboljši čas za premlevanje je namreč ponoči. Ko drugi spijo, meni po glavi roji tisoč in ena stvar.

Spomnim se dneva, ko mi je terapevtka predlagala, naj pripravim svojo lestvico vrednot. Če bi jo morala pripraviti par let nazaj, bi se na prvem mestu definitivno znašla izobrazba in kariera. Že od nekdaj sem bila različna med različnimi, ambiciozna, odgovorna, zanesljiva. Prehitro sem odrasla, v bistvu niti nisem imela veliko možnosti, da bi izkusila, kaj pomeni biti otrok. Ker sem odraščala brez mame in očeta, sem hitro postala samostojna. Prevzela sem skrb za druge. Nase pozabljala. Vedno znova in znova. Najpomembneje mi je bilo, da sem zadovoljila potrebe in zahteve drugih. Ponoči sem velikokrat razmišljala o tem, ali sem naredila vse, kar mi je bilo naloženo, ali so drugi zadovoljni z mojim delom, kaj me čaka naslednji dan, da moram zgodaj vstati, da mi slučajno kaj ne uide in podobne reči. Vedno sem bila pod nekakšnim pritiskom, zaradi česar se nisem mogla sprostiti.

Tesnoba, čeravno je to do sedaj najhujše obdobje v mojem življenju, mi je odprla oči. Še vedno mi uspeh, kakršen koli že, veliko pomeni, ampak ne toliko, da bi zaradi tega trpelo moje zdravje. Na moji lestvici vrednot se tako na prvih mestih nahajajo zdravje, družina in ljubezen do samega sebe. Spreminjam se. Spoznavam se. Mnenja drugih mi niso več tako pomembna. Sebe sem postavila na prvo mesto.

Tekom poglabljanja vase sem še ugotovila, da me tesnoba spremlja že od nekdaj, vendar ji nisem posvečala pozornosti, ker ni bilo časa. Vedno znova je trkala na vrata, vendar sem bila tako zaposlena, da teh vrat nisem nikoli odpirala. Prihajala je zato, da bi me opozorila, da nisem v stiku s seboj in da je čas za spremembe. Ker je nisem poslušala, sem na vsakem dopustu ali oddihu zbolela. Na vsake toliko, ko naj bi bila sproščena, so se pojavljale razne vsiljive misli, vendar sem jih utišala z obilico dela.

Tesnoba je torej moja prijateljica že od nekdaj. Hvaležna sem za njo. S pomočjo terapevtke sem ugotovila, da se vsiljive misli pojavljajo med drugim tudi zaradi tega, ker nam ne dovolijo, da bi prišli do določenih občutkov, ki smo jih potlačili. Predstavljajo nam obrambni mehanizem, ki nam je pomagal preživeti v težkih trenutkih. Vsiljive misli je potrebno sprejeti in čez čas izzvenijo.

Spoznati moramo tudi temo, da lahko cenimo svetlobo. Sedaj cenim vsako prespano noč in vsak dan, ko je moj um čist in jasen. Cenim vsak trenutek, ko sem v stiku s seboj in ko lahko izdihnem strah ter vdihnem pogum.

Končno ženska, Več zapisov najdete na: koncnozenska.blogspot.com

Poglejte si še: Nekoč sem mamo obsojala, danes jo razumem

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri