Ko življenje postane resnična postolovščina.
Na neki točki v življenju se naučimo razlike med ljubeznijo in navezanostjo,
med obljubami in potencialom,
med besedami in dejanji,
in omogočimo, da človekovo vedenje sčasoma razkrije, kdo v resnici je.
V nekem trenutku svojega življenja se naučimo – namesto da čakamo na odobritev, potrditev in sprejemanje drugih –
zalivati svoj lasten vrt, sami sebe spravljati v dobro voljo, hraniti svojo lastno dušo in postati svoj najboljši prijatelj.
Razumeti začnemo, da se moč skriva v tem, da se počutimo dobro v sebi, si gradimo boljše življenje in na novo napišemo svojo zgodbo.
V nekem trenutku svojega življenja se naučimo – namesto da bi ostali ujeti v nenehnem stanju strahu, negotovosti in dvoma vase – soočiti s svetom, pogumno in samozavestno, z dvignjeno glavo.
Takrat se spoznamo kot junaka svojega življenja,
gospodarja svoje usode in kreatorja svoje resničnosti.
Takrat nikomur drugemu ne dovolimo več, da bi oblikoval naš pogled na nas in naš potencial.
Prevzamemo polno odgovornost zase, za svoja dejanja in svoje življenje.
V tistem trenutku svojega življenja se počasi, a zanesljivo naučimo pristopiti k njemu z vidika ljubezni
in ne dovoliti napakam, strahovom, negotovostim in omejitvam drugih, da bi oblikovali našo vizijo ali nam preprečili, da bi videli lepoto, ki obstaja v svetu.
Takrat življenje postane resnična pustolovščina.
Povzeto po: Tahlia Hunter
