Konec karantene in ljudje so zopet ujeti v stare navade in vzorce...

Karantena se počasi končuje in življenje se postopno vrača v "normalo". Kaj smo se v tem času naučili? 

Konec karantene in ljudje so zopet ujeti v stare navade in vzorce... (foto: pixabay) pixabay
6. 5. 2020

Zavetišče se je spraznilo, še vedno sem na čakanju v službi in šele zdaj se zavedam, da je zadnje leto in pol mojega življenja ena sama karantena (dom - služba - zavetišče - narava, ne nujno v tem vrstnem redu, ampak krog je nespremenjen).

V času korone je iz kroga izpadla služba in kopica ljudi, ampak moje navade so ostale enake. Šele zdaj, ko trenutno ni dela v zavetišču, sem si po štirinajstih mesecih lahko vzel čas zase in mojo psičko, ki je za marsikaj bila prikrajšana, a tako nesebično vse sprejemala, posebej to, da me je delila s toliko drugimi kužki.

Prav tako sem lahko več s svojo družino, ki me je tudi zelo malo videla, a me tako brezpogojno podpira na moji poti. Veliko se ni spremenilo v mojem življenju. Še vedno vstajam ob šesti uri zjutraj in se ob sedmi uri že sprehajam v naravi, tokrat namesto z Zavetiščarji, s svojo Šivo.

Sedaj se lahko tudi malo bolj posvetim svoji drugi ljubezni, fotografiranju v naravi. Kanje, postovke, srne, vrane, labodi, galebi, kormorani, race, kukavice, zajci, bobri, žolne, žabe... Nekateri so že, drugi pa še bodo ujeti v moj objektiv, medtem ko čakam na nove kosmate tačke v boksih in klic iz službe.

Ni mi všeč, da so zjutraj ceste spet polne avtomobilov in ljudi, ki brezglavo hitijo v službo in se sploh ne zavedajo svoje okolice. Zopet so ujeti v stare navade in vzorce. Brez najmanjše spremembe, ne glede na vse dogajanje v zadnjem času. Kot sem marca zapisal v enem od svojih zapisov, da ne verjamem, da nas bo virus kaj dosti naučil. In na žalost se nisem veliko zmotil.

Žal sem se do sedaj naučil, da človeštvu ne gre zaupati. Denar, kapitalizem in strah pred neznanim so še vedno prevelike preizkušnje in premočno gonilo v današnjem svetu. Zato sem si ustvaril svoj svet. Svojo pot in svoj milni mehurček, ki me drži zunaj vsega tega. Naučil sem se in sprijaznil, da sveta ne morem rešiti, niti spremeniti... Lahko pa spremenim svojega in to je dovolj.

Verjamem v efekt metulja in da moja dejanja, zavedanje, varovanje narave in živali lahko nekje na drugem koncu sveta sproži identičen efekt. Le tisto, kar mi je vidno in dosegljivo, lahko rešim in spremenim. Če bi to vsak pri sebi počel, bi imeli drugačen svet. Boljši? Ne morem trditi tega, samo drugačen bi bil.

Ustvaril sem si svoj dom v naravi in vse zgoraj naštete živali so moja edina družina. Brez besed se čutimo in bivamo v harmoniji. Tako zelo jih imam rad, jih občudujem in spoštujem. In to mi vračajo, ko se mi prikazujejo in dovolijo, da jih ujamem v svoj objektiv. Tudi če jih ne, mi ob pogledu na njih srce napolni neverjetna količina ljubezni in hvaležnosti, da si lahko delim ta košček sveta z njimi.

Karantena me je samo še bolj usmerila do sebe samega in tega, kdo v resnici sem. Vse manj si želim družbe ljudi, predvsem novih ljudi, ki si na podlagi mojega dela v zavetišču ustvarjajo slike o meni in imajo od mene nekakšna meni nerazumljiva pričakovanja, čeprav me nikoli niso niti spoznali.

Vse manj se mi ljubi ubadati z dramo, ki jo prinašajo, in s potrebo, da življenje razumejo, namesto da bi ga čutili.

Virus me ni naučil veliko novega, mi je pa samo dodatno potrdil, da je pot po kateri hodim tista, ki sem jo iskal vse življenje, in me zopet po slabih treh letih vrnila tam, kamor pripadam. V naravo, kjer je moj dom in med živali, ki so moja družina in najboljši učitelji.

Čutiti, ne razumeti, je bistvo mojega sveta. Prisluhnite naravi... Nehajte obstajati in pričnite živeti, ker čas, ki ga imamo na tem svetu, je omejen. Zaščitite šibkejše in spoštujte njihova življenja. Niso nič manj vredna kot naša.

Luka Vrbančić

Poglejte si še: Všeč mi je ta "novi svet". Miren je. Nihče več ne nori.

ali pa Ostala mi je narava