Všeč mi je ta "novi svet". Miren je. Nihče več ne nori.

Oddaljili smo se drug od drugega, kot smo se oddaljili od narave, njenih zakonov in potreb.

Všeč mi je ta "novi svet". Miren je. Nihče več ne nori. (foto: unsplash) unsplash
24. 3. 2020

"Zahodna civilizacija je nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta." - Terrence McKenna

Ta citat ne bi mogel biti bolj primeren času, v katerem živimo zdaj in v katerem smo živeli do sedaj. Če ne veste, kdo je gospod McKenna, je mogoče pravi čas, da pobrskate po spletu in preberete njegove citate, misli ter pogledate video material na Youtubu. Njegove knjige boste v teh časih težko dobili.

Bil je že čas... Da potegnemo glave ven iz peska in lastnih riti ter si priznamo, da nismo bogovi. Smo le nepomembni lakomneži, ki si nismo niti zaslužili bolje. Še premalo porcijo smo dobili. Zemlja je v svoji dolgi zgodovini opravila že z večjimi paraziti, kot pa je to trenutno človeška rasa.

Narava nam je dala vse. Mi smo pa samo grabili in jemali, vračali pa ničesar. Tako to ne gre... Razmerja je konec, ločitveni papirji so na mizi. Časa za odpuščanje in drugo priložnost ni več, ker smo jih že kar nekaj zapravili. Končno, bil je že čas!

Načrtoval si poroko, potovanje, obisk staršev, rojstni dan, nov avto, nova okna in vrata na hiši. Kaj boš počel jutri? Ker tega zdaj ne bo. Vsaj nekaj dolgih tednov ne.

Zanimivo, kako je vsak dan manj avtomobilov in ljudi. Ravno tako je zanimivo, kako je vse več srn, zajcev in lisic okoli mene. V naravi je vse tako sproščeno, svobodno, mirno... Končno.

Sploh se nisem zavedal, kako glasno je bilo ozadje. Sedaj, ko ni prometa, je slišati, kako se drevesa naslanjajo drug na drugega, kako žolna dela luknje, kanje pa so še glasnejše kot prej.

Iskreno, meni je všeč ta "novi svet". Miren je. Nihče več ne nori. Ljudje urejajo okolice hiš, redki sprehajalci se sprehajajo sami ali v paru. Čeprav priznam, da je v tej tišini poleg miru začutiti tudi rahlo napetost.

Zanimivo mi je, kako so starejši mimoidoči nehali pozdravljati, niti pozdravijo več ne nazaj, ko jih v teh nenavadnih časih iskreno opaziš in pozdraviš nekje na sprehodu v naravi z "dobro jutro" ali "dober dan". Pa ravno oni so bili tisti, ki so znali mladino okarat, ker več ne pozdravljajo.

Nihče več ne gleda k sosedu, vsak je zatopljen v svoje misli. Včasih se mi zdi, da živim najlepše sanje in da je vse samo utopija.

V očeh mimoidočega je opaziti strah in sum. Sum, da samo sanjamo in da se bomo zbudili. Ne, ne sanjamo, šele začelo se je. Oddaljili smo se, čeprav smo še teden dni nazaj bili prijatelji. Oddaljili smo se drug od drugega, kot smo se oddaljili od narave, njenih zakonov in potreb. Primorani smo oditi stran drug od drugega in se pogovarjati na distanci dveh metrov, brez objema, stiska roke ali "kepce". Seveda, če se sploh še srečamo.

Še teden dni nazaj smo hodili v službo, zdaj ne vemo, če jo bomo sploh še imeli. Še teden dni nazaj smo se lahko ustavili na ulici in pogovorili drug z drugim. Življenje, ki smo ga živeli še teden dni nazaj, je zdaj samo še spomin.

Mene iskreno ne moti novo življenje, ker si že dolgo želim stran od ljudi, stran od hrupa in vrveža. Da se vsaj za trenutek ta norišnica ustavi, da se umaknemo vsak na svojo stran. Da naslednjič, ko se boš z nekom na ulici srečal in ga vprašal "kako si?", boš to tudi mislil in ne samo rekel, ker je to v navadi. Ko te bo resnično zanimalo, kaj nekdo počne in kako je njegova družina.

Bili smo tako ujeti v mašinerijo kapitalizma, da smo mislili, da se ne bo nikoli ustavila.

Nič več ne bo isto, pripravite se. Svet, ki smo ga poznali, je mrtev. Če kdaj, je zdaj čas, da sledite svojim sanjam in ciljem ali pa si jih na novo zastavite. Časa boste imeli dovolj.

Tudi, če ste petčlanska družina, bo vsak sam. Predvsem v glavi. Zdaj smo približno en teden v karanteni, počakajte, da pridemo do petega tedna. Bojim se, da se ljudje še vedno ne zavedajo, da to ni šala. Niso vsi zmožni predelati tega, kar prihaja, te osamitve, veliko bo dogajanja, strahu, negotovosti pri ljudeh in v družinah. Tudi v partnerstvu. Ravnovesje bo zlata vredno. Prihajajo časi velikih preizkušenj. Ne bo lahko, zapomnite si to.

Ne, nisem eden tistih, ki širi paniko. Ravno zaradi panike ljudje ne vidijo dlje od virusa, ki pa v mojih očeh ni največja nevarnost. Zame je največja nevarnost, kar pride z njim in za njim. Virus je šele začetek. Nevarnost je v tem, da se ljudje ne bodo znali prilagoditi in zaživeti drugače, kot so živeli do zdaj.

Programirani so bili za življenje, ki ga več ne bo. Prava nevarnost je človeška ignoranca, ki ne vidi dlje od lastnega nosu in žepa. Dokler nam nevarnost ne potrka na vrata, ni naš problem.

Ni naš problem, če gori v Avstraliji, če gorijo pljuča našega planeta v Amazoniji in Sibiriji. Kako ironično, da novi virus napada ravno naša pljuča. Ni naš problem, če je umrlo milijarde živali v plamenih ognja in jih za naše želodce v težkih pogojih in mukah umre še vsaj enkrat toliko.

Sedaj, ko pa je narava samo rahlo udarila po mizi in prišla na naša vrata, pa se tresemo od straha in igramo vlogo žrtve. In prav je tako, ker sedaj bomo mogoče dojeli, da pa le je naš problem to, kar se dogaja na tem planetu. Krčenja gozdov, uboji živali, onesnaževanje okolja, vojne, lakota, kapitalizem, nacionalizem, religije... Dovolj je bilo!

Kako smo preklinjali, da zaradi tempa, s katerim živimo, nismo nič doma s svojimi družinami in da samo delamo. Zdaj pa bi najraje pobegnili nazaj. Samo zdaj ni možno zbežati v službo, gostilno, na sestanek... Zdaj imamo nastavljeno zrcalo.

Nihče od nas, najmanj pa jaz, ne vemo kaj se bo dogajalo v prihajajočih tednih. Imam pa svoje mnenje in videnje. Upam, da se motim.

Mislim, da nismo pripravljeni na spremembe, ki prihajajo. Imam občutek, da se še vedno tolažimo, da so to samo čudne sanje in se bomo kmalu zbudili. Da bo aprila meseca vsega konec.

Čas je, da se že enkrat zbudimo in da vidimo nov svet, ki se nazira nekje v megli trenutnih dogajanj.

A ne bi bilo super, da trgovine v novem svetu ostanejo zaprte za vikend, zdaj ko smo ugotovili, da si lahko nakupimo stvari za teden ali dva vnaprej in lahko sami spečemo kruh?

A ne bi bilo super, da se zaprejo vsi tuji trgovski centri in namesto, da izvažamo svoje proizvode, le te namenimo nam samim?

Koliko vas si je v zadnjih letih želelo vrnitev tolarja in manjših diskontov, ki so bili del našega otroštva? Časov, ko je slovenski proizvod hranil in oblačil nas ter naše starše.

A ne bi bilo super, da v bodoče vsako leto namenimo en mesec temu, da razglasimo karanteno za ves svet? Ustavimo ves promet, potovanja, službe, zapremo nakupovalne centre, stadione, gostilne, meje?

Omejimo gibanje, prepovemo socialne stike, da si opomoremo, da se ustavimo, slišimo, začutimo in spočijemo drug od drugega? Predvsem pa, da si narava spočije od nas.

Ste videli kakšne spremembe se dogajajo v naravi, medtem ko smo omejeni na dom in okolico? Ste videli kakšen virus smo zanjo s svojim početjem in načinom življenja? Dva tedna sta bila potrebna, da se narava prične celiti... Samo dva tedna. Predstavljajte si, kakšne spremembe bi bile, če bi samo en mesec od dvanajstih v naslednjih desetih letih namenili samoizolaciji in se ustavili ter se posvetili sebi, bližnjim in stvarem, ki nas osrečujejo in izpolnjujejo. Narava pa bi se ta čas lahko resetirala in spočila od nas.

Zaslužili smo si to, kar se dogaja. Vsi. Brez izjeme!
Se vidimo na drugi strani strahu.

Srečno vsem!

Pa zdravi ostanite... V glavi, duhu in telesu.

Luka Vrbančić

Poglejte si še:

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri