Ko pomislimo na poroko in partnerske odnose, nam običajno pride na misel romantika, ljubezen in sreča. Vendar pa je resnica o zgodovini porok in zakonskih zvez naših prednikov pogosto precej bolj kruta. Še posebej, če se ozremo v preteklost in spoznamo številne zgodbe naših prednikov, ki so sklenili zakonske zveze iz povsem drugih razlogov, kot je ljubezen.
Z Leopoldom sva se poročila med drugo svetovno vojno. Da ne bi kdo mislil, da je bila posredi kakšna velika ljubezen. Ne! Tako je naneslo, ker se je usoda kruto poigrala z menoj. Prvega moža, Leopoldovega brata so ubili parizani. Še po smrti so ga razmesarili z nožem, preden so ga vrgli pod stopnice. Zakaj so to storili, ni vedel nihče, govorilo se je le, da se mu je maščeval sovašan.
Takrat sem bila že skoraj pet mesecev noseča. Kakšen mesec po bratovi smrti pa mi je Leopold predlagal, da se poročiva. Da bratov otrok ne bo rasel kot sirota; mi je dejal.
Ko je bilo vojne konec, sta se nama rodila še dva otroka. Zaradi brata, ki je bil še tudi po smrti sumljiv, Leopold ni in ni dobil nobenega dela. Preživeli smo le zaradi pomoči širše družine.
Potem se je Leopold odločil, da odide v Ameriko - za kruhom. Skupaj z bratrancem sta se z nemalo sreče pretihotapila čez strogo varovano državno mejo. Pot v Ameriko, kjer so v tamkajšnjih rudnikih in v hitro rastoči industriji krvavo potrebovali delavce, jima je bila odprta!
Šele v letu 1956 se mi je ponudila priložnost, da sem skupaj s tremi otroki na skrivaj prečila mejo in se v Trstu vkrcala na ladjo ... Vožnja čez ocean je bila eno samo trpljenje. Otroci so drug za drugim zboleli za grižo. Če ne bi bilo med nami zdravnika iz Postojne, ki je imel s seboj tudi nekaj zdravil, ne vem, če bi preživeli.
Ko smo po večmesečnih mukah in težavah pristali na ameriških tleh, so me v pristanišču pričakali moževi prijatelji - tudi Slovenci. Z žalostjo v srcu so mi povedali, da se je mož dan prej ubil, ko je padel z delovnega odra na nekem gradbišču. Kako me je strašna novica prizadela, si lahko le mislite.
Nisem imela denarja, da bi ostala, ne denarja, da bi se vrnila. Moževi prijatelji so mi posodili nekaj malega. Ko sem prišla v Ameriko, nisem imela čisto nič. Še spodnjih hlač ne! Z nečloveskim trudom, odpovedovanjem in trdim delom mi je
uspelo, da sem v življenju dosegla več kot le marsikaj...
Edini užitek, ki sem si ga privoščila, je bilo petje na koru med slovensko mašo. Na komodi v spalnici imam fotografiji obeh bratov, mojih življenjskih spremljevalcev. Nikoli ne zaspim, ne da bi zmolila očenaša zanju. Otroci so s poštenostjo dosegli zelo veliko. Starejši je do upokojitve delal tudi na ameriškem vesoljskem programu. Vsi so doktorji znanosti. Moje življenje je bilo, verjemite, bolj zanimivo, napeto in polno pretresov kot vi hollywoodski filmi skupaj.
Anica (rojena 1924)
Zgodba iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače 2. del, Babice, hčere, vnukinje, Milena Miklavčič
- Preberite si še: Takšne nasvete o spolnosti je dajal župnik leta 1930
in So naše babice sploh poznale orgazem?