Čemu je v življenju res vredno nameniti čas in energijo? Bronnie Ware, paliativna medicinska sestra, je ob spremljanju umirajočih slišala obžalovanja, ki so se ponavljala znova in znova. Njihova spoznanja nas vabijo, da premislimo, v kaj vlagamo danes – in kaj bi si nekoč želeli izbrati drugače.
Bronnie Ware je svoja spoznanja ob spremljanju umirajočih zbrala v knjigi The Top Five Regrets of the Dying (Pet stvari, ki jih umirajoči najbolj obžalujejo).
1. Želim si, da bi si upal živeti življenje, kot sem si ga želel, in ne tako, kot so od mene pričakovali drugi
To obžalovanje je Bronnie Ware slišala najpogosteje. Ob koncu življenja postane še posebej boleče zavedanje, koliko sanj je ostalo neuresničenih. Mnogi so spoznali, da jim niso dali niti priložnosti – tudi zaradi odločitev, ki so jih sprejemali, da bi izpolnili pričakovanja drugih.
2. Želim si, da ne bi tako trdo delal
Preveč časa, porabljenega za delo, najbolj obžalujejo moški. Žal jim je, da niso več časa preživeli s svojimi otroki in ženami. Žal jim je, da niso uživali v majhnih stvareh in se gnali za "velikimi". V času umiranja ugotovijo, da bi si želeli preprosteje živeti, a bolj uživati v življenju.
3. Želim si, da bi imel pogum izraziti svoja čustva
Mnogi ob koncu življenja spoznajo, da so potlačili svoja čustva, da bi ohranili odnos ali navidezni mir. Neizrečene besede in zamolčane potrebe so jih oddaljile od sebe in življenja, ki so si ga želeli. Žal jim je, da niso imeli več poguma povedati, kaj čutijo, kaj potrebujejo in česa si ne želijo.
4. Želim si, da bi ohranjal stike s prijatelji
Veliko ljudi v času umiranja spozna, da je pomembno vložiti energijo in čas v ohranjanje in negovanje stikov s prijatelji in sorodniki. Prehiter življenjski tempo in prevelika zaskrbljenost glede dela, preživetja, ustvarjajo iluzijo, da prijateljstva niso življenjsko nujna. Prav nasprotno umirajoči spoznavajo, da je naložba v prijateljstvo najbolj osrečujoča naložba.
5. Želim si, da bi si dopustil biti srečnejši
Mnogi ob soočenju s smrtjo spoznajo, da smo za svojo srečo odgovorni sami. Ugotovijo, da so zaradi strahu pred spremembami ohranjali neosrečujoče situacije le zato, ker so bili nanje navajeni. Ob smrti spoznajo, da se sprememb ne bi smeli bati, temveč se jih veseliti, saj prinesejo srečo, o kateri niti sanjati ne moremo.
