Druge prizadanemo takrat, ko se slabo počutimo v sebi

»Kako ljudje ravnajo z drugimi, je neposreden odraz tega, kako se počutijo v sebi.« - Paulo Coelho 

Druge prizadanemo takrat, ko se slabo počutimo v sebi (foto: pexels) pexels
21. 9. 2021

Po naravi sem srečna, optimistična in idealistična oseba. V družbi sem bila vedno tista, ki je gledala na svetlo plat stvari in v ljudeh videla dobro. Moja življenjska filozofija je govorila o tem, da je svet poln svetlobe, ljubezni in možnosti za obilje. 

V zadnjem času pa je v primežu blage depresije ta filozofija začela bledeti. Namesto da bi bila družabna in odprta kot ponavadi, sem se začela umikati vase in jokati na samem – kar je moj problem samo še poglobilo. Počutila sem se vedno bolj osamljeno in nesrečno. Kot da bi se nekaj prikradlo v mojo glavo in začelo ugašati vse luči, ki so prej skrbele za svetlobo in pozitivnost v mojem življenju in razmišljanju.

Pred depresijo sem bila prijazna, nežna in sočutna oseba. Včasih celo preveč, v odnosih sem pazila, da ne bi naredila ali izrekla kaj, kar bi lahko koga užalilo ali slabo vplivalo na odnos. Nisem razumela, kako so lahko drugi ljudje zlobni, nesramni in žaljivi do prijateljev ali tujcev. Ko se je kdo tako obnašal do mene, sem njegovo vedenje jemala zelo osebno in bila prepričana, da se mi hočejo maščevati za nekaj, kar sem jim naredila.

Ko so bili ljudje nesramni, sem mislila, da gre za osebno izbiro, za zavestno odločitev, da jim ni mar za občutke in mnenja drugih ljudi

Ko pa sem padla v depresijo, sem postala veliko bolj razdražljiva in veliko hitreje me je kaj spravilo iz tira. Nisem imela več potrpljenja in kar naprej me je oblegala tesnoba zaradi socialnih interakcij. Kadarkoli sem spoznala nove ljudi, sem domnevala, da se jim zdim dolgočasna in sitna, zaradi česar sem bila še bolj slabe volje. 

Začela sem postajati vse bolj nesramna. Jezila sem se na druge ljudi ali pa bila pasivno agresivna. Včasih sem ljudi celo žalila zato, da bi »zaščitila sebe«, če se mi je zdelo, da me ne marajo. 

Večina ljudi, do katerih sem bila nesramna, so bili v resnici moji prijatelji, ki so mi bili všeč in pri katerih nisem imela pravega razloga za takšno vedenje.

Nisem se zavestno odločila, da bom zlobna. Nisem se zjutraj zbudila in pomislila: »Danes bom nekoga prizadela.« Takšne stvari so se dogajale ravno v trenutkih, ko sem se v sebi počutila zelo slabo. 

Naj izpostavim, da to ni opravičilo za nesramnost, žaljivo vedenje ali neprijaznost do drugih. Nisem ponosna na svoje ravnanje in ne predlagam, da sledite mojim stopinjam. Vendar mi je takšna izkušnja dala nov pogled na ljudi, katerih nesramnost sem prej jemala zelo osebno. 

Kadar je nekdo brez razloga nesramen, še posebej, če gre za neznanca, je to redko osebni napad, tudi če ste slučajno storili kaj, kar bi ga utegnilo razdražiti. Ljudje niso nesramni zato, ker so radi zlobni, ali ker bi imeli kaj proti vam – to je njihova »preživetvena strategija«. Je mehanizem, ki so ga (zaradi določenih okoliščin) razvili, da bi lahko shajali skozi življenje.

Nesramnost je veliko pogosteje reakcija na jezo do samega sebe ali občutka manjvrednosti. Ko sem bila nesramna do drugih je bilo to zato, ker sem se bala, da jim ne bi bila všeč. Ni me motilo, če so bili jezni na ponarejeno, neprijazno verzijo mene – saj to v resnici nisem bila jaz.

Počutila sem se neljubljeno, nezaželeno in nedružabno in potrebovala sem način, kako se spoprijeti s temi občutki. Ustvarila sem si alter ego, ki si je iz razumljivih razlogov zasluži, da ga ne maram. 

Ko ugotovite, da so ljudje nesramni do drugih v vsakodnevnem življenju, to pomeni, da so v resnici najbolj nesramni do samih sebe. Verjetno so se prepričali, da niso vredni ljubezni, in to je res žalostno.

Ni vam treba tolerirati neprijaznosti drugih, vendar to ni nekaj, kar bi morali jemati osebno. Ni vam treba dojemati njihove nesramnosti kot lastne krivde. Preprosto lahko prepoznate, da se nesramna oseba sooča s svojimi težavami in potrebuje način, kako se z njimi spopadati. 

Ne moremo nadzorovati dejanj in vedenj drugih, lahko pa nadzorujete svoje reakcije nanje. 

Če ste sami tisti, ki ste bili neprijazni, pa je čas za samorefleksijo. Zakaj napadate ljudi? Pred čim se poskušate zaščititi?

Ko sem se začela zavedati svojega vedenja, sem spoznala, da moram najprej spremeniti pogled nase. Trudila sem se, da bi spet začela videti dobre stvari na sebi, stvari, zaradi katerih se cenim in zaradi katerih me imajo radi tudi ljudje okoli mene. Po nekaj časa in vloženega truda sem dobro začela videvati tudi v drugih.

To ni enostaven proces in za mnoge zahteva mesece truda in velikokrat tudi terapijo. Vendar se lahko začne s tem, da najprej postanete prijaznejši do sebe. Pozorno prisluhnite svojim uničujočim, samokritičnim mislim. Ali temeljijo na resnici in konstruktivnih argumentih? 

Poskusite se pogledati iz zunanje perspektive in se spomnite vseh edinstvenih in lepih lastnosti, ki jih imate in jih lahko delite s svetom. Če se krivite za stvari, ki ste jih delali v preteklosti, začnite z gojenjem odpuščanja samim sebi. Če je bila močna kritika ukoreninjena že v vašo vzgojo, bo treba seči še globlje – včasih s pomočjo terapevta. 

Z dovolj časa in truda boste v svojem nesramnem vedenju začeli prepoznavati vzorce in uvideli, kako se to povezuje z jezo, ki jo gojite do sebe. Ko boste te stvari ozavestili, jih boste lahko veliko lažje začeli spreminjati.

Najpomembneje si je zapomniti, da ste sami po sebi dobra oseba in si zaslužite, da vas imajo ljudje radi. Vredni ste ljubezni in jo boste tudi prejeli – le spustite svoje obrambne mehanizme, ki vam to prejemanje otežujejo.

Vir: Avery Rogers, tinybuddha.com