Ste vi tisti, ki ga vsi pokličejo, ko gre kaj narobe? Prijatelji vas pokličejo po razhodu, družinski člani, ko se znajdejo v stiski, sodelavci, ko potrebujejo pogovor. Vedno znate prisluhniti, potolažiti in najti prave besede. Psihologi pa opozarjajo, da ima lahko takšna vloga tudi svojo manj vidno plat.
Ljudje, ki so vedno opora drugim, se pogosto kdaj vprašajo: »Koga pa bi poklical jaz, če bi se meni zgodilo nekaj hudega?« To vprašanje se morda pojavi le za trenutek, vendar se lahko skozi leta vedno znova vrača.
Vedno poslušajo druge, o sebi pa redko govorijo
Predstavljajte si, da prijatelj doživlja ločitev ali drugo veliko življenjsko preizkušnjo. Brez pomisleka pokliče prav vas. To je znak, da vam zaupa.
Toda človek na drugi strani telefona bo pogosto predvsem poslušal, ponudil podporo in tolažbo, ne bo pa omenil, da je imel tudi sam težak dan ali da bi tudi sam potreboval pomoč.
Psihologi pojasnjujejo, da lahko takšni odnosi sčasoma postanejo enostranski. Prijatelj občuti bližino, ker je z vami delil svoje najglobje občutke, vi pa ostajate bolj zaprti in o sebi govorite zelo malo. Tako nastane neravnovesje, ki lahko traja leta.
Kje se takšen vzorec začne?
Po mnenju strokovnjakov korenine pogosto segajo v otroštvo.
V nekaterih družinah eden od otrok nezavedno prevzame vlogo odraslega. Morda je eden od staršev čustveno nestabilen ali pa družina od otroka pričakuje, da bo vedno razumen, miren in odgovoren.
V psihologiji ta pojav poznamo kot parentifikacijo. Gre za situacijo, ko otrok prezgodaj prevzame čustvene ali praktične odgovornosti odraslih in se nauči, da mora predvsem skrbeti za druge – svoje potrebe pa potisne v ozadje.
Ta vzorec se lahko prenese tudi v odraslost
Kasneje se enak način delovanja pogosto prenese v prijateljske, partnerske in delovne odnose.
Takšni ljudje pogosto postanejo:
- prijatelji, ki vedno poslušajo,
- sodelavci, ki prevzamejo čustvena bremena drugih,
- partnerji, ki najprej opazijo potrebe drugega in se jim prilagodijo.
Na prvi pogled imajo veliko odnosov in ljudi okoli sebe, vendar psihologi opozarjajo, da se za tem pogosto skriva občutek osamljenosti. Čeprav so mnogim predstavljali oporo, pogosto nimajo nikogar, ki bi jih iskreno vprašal:
»Kako si?«
... in nato tudi zares počakal na odgovor.
Ko pomoč teče le v eno smer
Ljudje, ki so navajeni vedno dajati podporo, jo pogosto veliko težje tudi sprejmejo. Sčasoma se lahko pojavi občutek, da so vedno na voljo drugim, ko pa pomoč potrebujejo sami, ne vedo, na koga bi se obrnili.
To ne pomeni, da jih ljudje nimajo radi. Pogosto so jih preprosto tako navajeni doživljati – kot močne, stabilne in tiste, ki »zmorejo vse«. Ker redko pokažejo svojo ranljivost, okolica morda sploh ne opazi, da tudi oni potrebujejo podporo.
Zdravi odnosi temeljijo na vzajemnosti
Psihologi poudarjajo, da je občudovanja vredno, če znamo pomagati drugim. Pomembno pa je, da znamo postaviti tudi meje, prositi za pomoč in si dovoliti, da smo včasih mi tisti, ki govorimo, ne le tisti, ki poslušamo.
Najbolj zdravi in dolgoročni odnosi so običajno tisti, v katerih podpora teče v obe smeri. Prijateljstvo namreč ni le prostor, kjer nekoga rešujemo, ampak tudi prostor, kjer si dovolimo biti iskreni, ranljivi in sprejeti.
vir: sensa.mondo.rs
