Pripadniki generacije baby boom in generacije X radi poudarjajo, da jih je otroštvo precej utrdilo. Veliko časa so preživeli sami, marsikatero težavo so morali rešiti brez pomoči odraslih, pohvale in nagrade pa niso bile samoumevne. Čeprav lahko takšne trditve hitro postanejo pretirano posploševanje, je v njih vendarle nekaj resnice.
Otroci, ki so odraščali v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, praviloma niso bili deležni toliko pohval, spodbude in potrjevanja staršev ali učiteljev, kot so jih vajeni številni otroci danes. Takšen način vzgoje je imel tudi svoje slabosti, vendar je pri mnogih spodbudil razvoj samostojnosti, vztrajnosti in sposobnosti spoprijemanja z neprijetnimi situacijami.
Seveda to ne pomeni, da te lastnosti veljajo za vse pripadnike starejših generacij ali da jih mlajši nimajo. Generacijskih razlik ne moremo skrčiti na nekaj preprostih pravil. Kljub temu pa lahko drugačne okoliščine odraščanja pomagajo pojasniti, zakaj so nekatere sposobnosti pri ljudeh, ki so otroštvo preživljali v 60. in 70. letih, še posebej izrazite.
1. Iz napak se znajo učiti
Trditi, da se današnji mladi ne znajo učiti iz svojih napak, bi bilo krivično. Vendar živimo v času, ko sta hitrost in udobje pogosto na prvem mestu. Če obstaja bližnjica, jo je zelo preprosto ubrati. S tem pa se lahko izognemo tudi neprijetnim izkušnjam, ki nas silijo k razmišljanju, prilagajanju in osebni rasti.
Generacija X je pogosto odraščala drugače. Otroci so morali marsikaj ugotoviti sami, nove spretnosti pa so osvajali s poskušanjem, napakami in ponovnimi poskusi. Če nekaj ni uspelo, starši niso nujno takoj priskočili na pomoč in rešili težave namesto njih. Takrat je bilo to lahko nadležno ali frustrirajoče, vendar so se ob tem naučili pomembne lekcije: napaka ni konec sveta. Je nekaj, iz česar se lahko nekaj naučite, poskusite znova in naslednjič ravnate bolje.
2. Samostojnost jih ne plaši
Generacijo X pogosto imenujemo tudi »generacija otrok s ključem okoli vratu«. Številni so se po pouku vračali v prazen dom, sami poskrbeli zase in počakali, da so se starši vrnili iz službe. Tudi vsakodnevna opravila so bila nekaj samoumevnega. Za pospravljeno sobo, pomoč pri gospodinjskih opravilih ali opravljeno obveznost praviloma niso pričakovali posebne pohvale ali nagrade. Kar je bilo treba narediti, so preprosto naredili.
Takšna vzgoja se precej razlikuje od nekaterih sodobnejših pristopov, ki več pozornosti namenjajo spodbujanju, pohvali in nagrajevanju. Otroci prejšnjih generacij pa so se pogosto že zelo zgodaj naučili, da se morajo zanesti predvsem nase. Prav zato jih samostojnost tudi pozneje v življenju praviloma ne prestraši. Navajeni so prevzeti pobudo in stvari urediti sami.
3. Pri izpolnjevanju obveznosti so disciplinirani
Številni otroci so imeli v 60. in 70. letih pomembno vlogo pri vsakodnevnem delovanju gospodinjstva. Opraviti so morali svoje naloge, pomagati doma in hkrati najti dovolj časa za šolo, prijatelje in igro. Zato so se morali že zgodaj naučiti upravljati svoj čas in izpolnjevati svoje obveznosti. Morda so zjutraj najprej opravili gospodinjska opravila, da so se lahko pozneje igrali zunaj, ali pa so ugotovili, kako delo opraviti čim bolj učinkovito.
S tem so razvijali disciplino in občutek odgovornosti. Vedeli so, da obveznosti ne bodo izginile samo zato, ker se jim tisti trenutek ne ljubi ukvarjati z njimi. Hkrati pa znajo številni pripadniki generacije X poiskati prostor tudi za zasebno življenje. Ne pričakujejo nujno, da bodo njihove obveznosti prilagojene njihovemu prostemu času, temveč skušajo čas organizirati tako, da jim ostane prostor za stvari, ki so jim pomembne.
4. Težje jih je vreči iz tira
Generacija X je odraščala v času, ko se je o duševnem zdravju govorilo precej manj kot danes, težave na tem področju pa so pogosto spremljali predsodki. To vsekakor ni bila prednost takratnega časa. Po drugi strani so se mnogi naučili, da na njihovo počutje ne more vplivati vsaka pripomba, kritika ali mnenje drugega človeka. Razvili so določeno mero čustvene trdnosti in sposobnost, da tudi v neprijetnih okoliščinah ohranijo občutek notranje stabilnosti.
Seveda tega ne moremo pripisati vsem pripadnikom starejših generacij, tako kot ne moremo trditi, da mlajši niso čustveno stabilni. Toda okolje, v katerem so odraščali današnji mladi, je bistveno drugačno. Družbena omrežja omogočajo skoraj neprekinjeno primerjanje z drugimi, odzivi okolice pa so oddaljeni le nekaj dotikov zaslona. V takšnih razmerah je lahko precej težje preprečiti, da bi zunanji svet vplival na to, kako doživljate sami sebe.
5. Zaupajo lastni presoji
Če je vaše zadovoljstvo s seboj močno odvisno od odobravanja drugih, lahko tudi vaša samozavest hitro postane odvisna od njihovih odzivov. Namesto da bi bili prepričani vase in v svoje odločitve, vas začne skrbeti, kaj si bodo mislili drugi. Takšno življenje je lahko izčrpavajoče. Vaše razpoloženje in občutek lastne vrednosti namreč nista več povsem v vaših rokah.
Ljudje, ki so odraščali v 60. in 70. letih, so imeli manj zunanjih dražljajev, ki bi jim ves čas sporočali, kakšni bi morali biti. Seveda so tudi takrat obstajali modni trendi, družbena pričakovanja in pritiski vrstnikov, vendar ni bilo družbenih omrežij, na katerih bi se lahko neprestano primerjali s stotinami ali tisoči drugih ljudi. Zato so imeli več prostora, da sami odkrijejo, kaj jim je všeč, kdo želijo biti in kaj jim je pomembno. S tem pa se je razvijalo tudi zaupanje vase in v lastno presojo.
6. Znajo uživati v samoti
Tišina in samota sta danes za marsikoga neprijetni. Telefon je vedno pri roki, z njim pa tudi neskončen tok videoposnetkov, objav, sporočil in drugih vsebin. Že nekaj minut brez zunanjega dražljaja je lahko dovolj, da avtomatično posežemo po zaslonu.
Za otroke generacije X je bilo preživljanje časa v lastni družbi veliko bolj običajno. Dolgčas ni pomenil, da je treba nemudoma poiskati novo vsebino. Sami so morali ugotoviti, kaj bodo počeli. Prav tako svojih dejavnosti niso izbirali glede na to, kako bodo videti na Instagramu ali koliko odzivov bodo dobili. Ukvarjali so se lahko s hobiji preprosto zato, ker so jih veselili. Tako so se naučili nečesa, kar je v današnjem svetu presenetljivo dragoceno: biti sam ne pomeni nujno biti osamljen. Čas, ki ga preživite sami s seboj, je lahko prijeten in dragocen.
7. Težje podležejo pritisku vrstnikov
Pritisk okolice se ne konča z najstniškimi leti. Tudi kot odrasli se lahko znajdete v položaju, ko vas prijatelji prepričujejo, da se jim pridružite na zabavi, čeprav bi po napornem tednu najraje ostali doma. Lahko vas nagovarjajo tudi k odločitvi, za katero sami dobro veste, da ni najboljša.
Ljudje, ki so odraščali v 60. in 70. letih, so se pogosto že zgodaj srečali z neposrednimi posledicami svojih odločitev. Če so naredili neumnost, so morali težavo velikokrat rešiti sami. Posledic ni bilo mogoče preprosto preložiti na nekoga drugega. Zato so se naučili premisliti, preden so sledili množici. Ko veste, da boste za posledice svoje odločitve odgovarjali sami, postane mnenje drugih nekoliko manj pomembno. Sčasoma se tako okrepita osebna odgovornost in sposobnost reči ne, kadar veste, da nekaj za vas ni prav.
8. Zavrnitev jih ne zlomi tako zlahka
Če vaše samospoštovanje ni v celoti odvisno od tega, kaj si drugi mislijo o vas, je veliko lažje ostati zvest sebi. Lažje poskusite nekaj novega, tvegate in sprejmete možnost, da vam morda ne bo uspelo. Zavrnitev je v takšnem primeru neprijetna, vendar ne pomeni, da je z vami nekaj narobe.
Ljudje, ki so odraščali v 60. in 70. letih, so se tega pogosto učili, ne da bi se tega sploh zavedali. Sami so reševali težave, izpolnjevali svoje obveznosti ter se skozi napake in neprijetne izkušnje učili, kako naprej. Ni bilo treba, da so bili vedno popolni, prav tako pa za vsako dobro opravljeno stvar niso dobili pohvale. Zaradi tega so se mnogi naučili ločevati med neuspehom in lastno vrednostjo. Morda je prav to ena pomembnejših lekcij njihovega odraščanja: ni treba, da vas vsi odobravajo, da bi lahko zaupali sebi.
Prirejeno po: yourtango.com
