Mamin objem je nekaj, kar nas zaznamuje že v prvih sekundah življenja. A čeprav odrastemo, ga naše telo in srce nikoli ne pozabita – še več, pogosto ga v odraslosti potrebujemo bolj, kot si priznamo.
Ko pomislimo na otroštvo, nas veliko najprej pomisli na toplino maminega objema – neopisljivo varnost, ki je umirila nemir, potolažila bolečino in vrnila občutek, da smo ljubljeni. A zakaj nas ta objem spremlja še dolgo potem, ko odrastemo, ko postanemo sami starši in hodimo povsem svojo pot?
Znanost in srce se pri tem vprašanju ujemata: mamin objem je ena najmočnejših oblik regulacije stresa, varnosti in občutka pripadnosti, ki ga lahko človek izkusi. In to velja tudi v odrasli dobi.
- Preberite si še: Bolj ko objemamo svoje otroke, bolj postajajo pametnejši
Telo se spomni, tudi ko zavest pozabi
Ko naše telo odraste, to ne pomeni, da odraste tudi naš notranji otrok. V vsakem izmed nas ostaja del, ki hrepeni po varnosti, sprejetosti, brezpogojni ljubezni – in mamin objem pogosto aktivira ravno to točko spomina. Dotik, še posebej znan, telesu sporoča: »Vse je v redu. Nisi sam. Nekdo te ima rad, brez pogojev.«
Dotik sprošča oksitocin, hormon povezan z občutkom zaupanja, varnosti in topline. Objemi zmanjšujejo stresni hormon kortizol, pomirjajo srčni utrip in nižajo krvni tlak. Čeprav se to pogosto raziskuje pri otrocih, številne študije potrjujejo, da ima fizični stik – še posebej z ljubljenimi – zdravilne učinke tudi v odraslosti.
Objem ni samo fizičen – je energetski most
Objem mame ni zgolj stik teles. V sebi nosi energijo več generacij, skrb, tiho zavedanje, intuitivno bližino. Ko mama objame odraslega otroka, se zdi, da se stikata dve resničnosti: tista, ki je bila, in tista, ki je. Vmes pa tisoč neizgovorjenih misli, spominov in tihe pripadnosti.
Objem je način, kako se spet uglasimo z izvorom – s tistim prvim odnosom, ki je določil naš občutek varnosti v svetu. Tudi če odnos z mamo ni (bil) popoln (in redko je), ima objem lahko moč trenutne povezave, kjer odpadejo besede in ostane le bistvo: prisotnost.
Preberite si še:
Kaj pa, ko ni več mame ali objema?
Veliko ljudi izgubi mamo še preden bi jim uspelo z njo obnoviti stik v odraslosti. V tem primeru lahko mamin objem postane notranji prostor, ki ga negujemo z nežnostjo, spomini in notranjo vizualizacijo. Včasih pa objem mame ni nikoli bil tak, kot bi si želeli – a tudi takrat si lahko kot odrasli damo možnost, da si ustvarimo novo izkušnjo varnosti.
To lahko pomeni, da si dovolimo bližino z drugo ljubljeno osebo. Da poiščemo stik, ki je varen, neobsojajoč, prisoten. Ali da v terapiji pozdravimo stare rane in prvič začutimo, da imamo pravico biti ljubljeni brez pogojev.
Za odrasle otroke in mame
Če ste odrasel otrok: ne bojte se prositi za objem, tudi če se zdi to nenavadno. Včasih mamam ni lahko pokazati nežnosti, a tudi one hrepenijo po stiku. Ne čakajte na popoln trenutek.. Objem ima moč, da odtaja desetletja tišine.
Če ste mama: vaš dotik še vedno pomeni več, kot si mislite. Tudi če so vaši otroci že veliki, zaposleni, odrasli – njihov notranji otrok se še vedno obrne k vam po občutek: »Sem v redu? Me še imaš rada? Me še vidiš?«
V objemu ni starosti – je le ljubezen
Mamin objem ne pozna meja časa. Lahko je redkost ali vsakdan. Lahko se zgodi enkrat na leto ali vsak dan. A vsakokrat, ko se zgodi, nas spomni na nekaj temeljnega – da ljubezen ne izgine, čeprav odrastemo.
V svetu, ki pogosto pričakuje, da bomo trdni, hitri in samozadostni, je objem ljubljene osebe prostor, kjer lahko odložimo vse in samo smo. V tem pa je čudež, ki ga nobena odraslost ne more odvzeti.
