Včasih nekomu damo dobronameren nasvet, ob tem pa se ne zavedamo, da naredimo več škode kot koristi.
Pogosto se mi zgodi, da imam dan/teden ali pa celo mesec "slabih misli". To običajno pomeni, da sem v obdobju, ko imam izjemno močne čustvene odzive; morda imam napade panike, sem zelo razburjen zaradi določenega dogodka ali se morda vračam v kremplje depresije.
Karkoli se že dogaja, igra veliko vlogo pri mojemu doživljanju sveta in morda celo bistveno spremeni moje vedenje.
Ko me nekdo, do katerega sem dokaj odprt glede takšnih tem, vpraša, kako sem, mu povem. Iskreno. To je lahko prijatelj, družinski član ali terapevt. Ko povem, s čim se spopadam, sem pogosto precej specifičen. Razložim kaj in zakaj to čutim ter kako so moji občutki iracionalni. Pogosto izrecno povem, da je del tega, kar me pri moji izkušnji moti to, da razumem, da je iracionalna, a vseeno svojih občutkov ne morem spremeniti.
- Preberite tudi: Bolečina zaradi izgube očeta mi je omogočila osebno rast
Pogosto mi bližnji ob tem odgovori kaj v smislu: "No, vsaj zavedaš se, da so tvoje misli iracionalne in se jim tako lahko zoperstaviš oziroma se z njimi racionalno spopadeš."
Veliko večino časa med spopadanjem stisk vsaj delno razumem, od kod prihajajo moji občutki. Razumem tudi, da niso racionalno utemeljeni. Ne razumem vse vidike svoje psihe, vsekakor pa imam dovolj znanja, da si lahko nudim določene razlage.
Moje znanje mi preprečuje, da bi bil nevaren sebi ali drugim ter mi omogoča, da skrbim zase in si omogočam običajno življenje. V bistvu sem ravno zaradi tega funkcionalna, samostojna odrasla oseba.
Razumem, da obstaja veliko dobronamernih vzrokov, zakaj mi ljudje rečejo: "ampak vsaj razumeš, kaj se dogaja." Morda ne vedo, kaj drugega bi mi rekli in se poskušajo odzvati z nečim pozitivnim. Nekateri so presenečeni nad mojo sposobnostjo, kako dobro funkcioniram kljub številnim težavam. Včasih pa si ljudje želijo, da sem ponosen nase, ker uporabljam mehanizme obvladovanja, ki sem se jih naučil za obvladovanje težkih misli.
Težava pa je v tem, da nam razumevanje čustvenih odzivov ne omogoča, da bi jih čarobno izklopili. V najboljšem primeru nam vpogled omogoča, da razvijemo strategijo za manipulacijo teh odzivov v ugodnejšo smer, to pa še vedno zahteva velik napor in nam vzame veliko energije.
Ko razlagam, da mi je zadnje čase težko, to pomeni, da res trdo delam na tem, da me lastne misli ne bi onesposobile in da sem zaradi tega prekleto utrujen.
In, ko mi nekdo ob tem reče: "Ampak vsaj lahko razumeš, kaj se dogaja v svoji glavi" je res težko, da tega ne slišim kot: "Bodi hvaležen, da ni slabše". Upam, da veste, kako škodljiv je tak odziv za vsakega, ki doživlja stisko.
Ne potrebujem nasveta, niti tolažbe. Ne potrebujem človeka, ki bo iskal pozitivne stvari v moji situaciji in me skušal spodbuditi k temu, da jih vidim tudi sam. Potrebujem samo nekoga, ki mi bo resnično prisluhnil in mi dal vedeti, da me razume. Nič drugega in nič več kot to.
Ko vam nekdo pripoveduje o nečem, s čimer se spopada, se uprite želji, da bi mu takoj dali nasvet, ga pohvalili, kako se s tem spopada ali mu poskušali pomagati uvideti, da pa "saj ni tako slabo". Za začetek jim raje samo dajte vedeti, da so slišani.
Prirejeno po: Keelium
- Preberite si še: Ne pusti, da te definirajo tvoje pomanjkljivosti
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
