Medijka Meri Verdinek: "Duše v onostranstvu so si vedno enotne v eni stvari: tam je zares lepo."

Že od otroštva je čutila, da nosi ta poseben dar. Danes si ne zna predstavljati drugačnega življenja. K njej prihajajo ljudje, ki so izgubili ljubljene, da bi našli tolažbo, jasnost in notranji mir. »Dušni svet je neskončen, še bolj neskončna pa je ljubezen tistih, ki so nekoč bivali z nami, ob nas, danes pa so zopet Doma, v dušnem domu, od koder lahko vsak trenutek komunicirajo z nami,« pravi Meri.

Meri, kdaj ste prvič začutili svojo sposobnost komunikacije z dušami? Ste takoj prepoznali, kaj se dogaja?

Moja sposobnost medijske komunikacije z dušami se je pojavila že v otroštvu, okoli enajstega leta. Takrat je bilo to nekaj povsem spontanega in naravnega, brez posebnega zavedanja, da gre za stik z duhovnim svetom. Govorila sem s svojim bratom, ki je umrl še pred rojstvom. Resnično sem svojo sposobnost začela ozaveščati šele, ko je približno dva meseca po smrti stopila v stik z menoj moja stara mama.

Sprva sva se preprosto pogovarjali, dokler nisem doživela "aha trenutka" – dojela sem, da mi pripoveduje o stvareh, ki so se v resnici dogajale naši družini po njenem odhodu. To mi je dalo jasen dokaz, da nas še vedno spremlja. Skozi ta stik sem začela jasneje razumeti svojo sposobnost, kako komuniciram z dušami, zakaj prihajajo in kaj sporočajo.

Postopoma sem razvijala komunikacijo in s tem tudi bolje razumela svoje otroštvo. Že kot otrok sem večkrat intuitivno napovedala smrt, včasih celo s podrobnostmi, kot je način odhoda. Prav tako sem zaznavala duše, ki so se pripravljale na utelešenje, kar mi je omogočalo, da sem že vnaprej začutila prihod nosečnosti. Ta sposobnost je vedno bila del mene, le da sem jo s časom začela ozaveščati, raziskovati in razvijati.

Kaj za vas pomeni posredovanje sporočil duš preminulih? Kako pristopate k temu procesu in ali zahteva kakšne posebne priprave?

Posredovanje sporočil duš preminulih je zame blagoslov in hkrati velika odgovornost. Z vsem srcem jih predajam, saj se zavedam, kako močno lahko vplivajo na življenja tistih, ki žalujejo. Ko ljubljeni odidejo nazaj v dušni dom, pogosto pustijo neodgovorjena vprašanja, neizrečene besede in čustveno praznino.

Medijstvo lahko prinese lahkotnost, mir, razjasnitev in globoko pomiritev, zato ga doživljam kot dar, ki ljudem pomaga v njihovem procesu zdravljenja. Blagoslov vidim v tem, da lahko s svojim darom vračam svetlobo v srca tistih, ki iščejo odgovore. Ko pomagamo drugim, se v nas ustvarja energija Ljubezni, ki polni tako prejemnika kot posrednika – in ta Ljubezen bogati tudi mene. 

Vsaka načrtovana komunikacija z dušami se začne z jasno namero, da dovoljujem le dušam v svetlobi, da komunicirajo skozi mene. Pred seanso si ustvarim miren prostor, kjer se lahko umaknem in se povežem, ter se notranje umirim, da lažje zaznam sporočila, ki prihajajo.

Redno izvajam meditacije in osebno duhovno prakso, saj je to neprekinjen proces notranje rasti. Pred vsako seanso blagoslovim in energijsko prečistim prostor, da ustvarim podporno okolje za najvišje dobro vseh prisotnih. Vsako srečanje – naj bo individualno ali skupinsko – je posvečen trenutek, v katerem se odprem sporočilom, ki jih duše želijo predati svojim ljubljenim. V tem procesu sem le most, skozi katerega teče svetloba povezanosti.

Pred vsako seanso imam svoj poseben ritual, ki mi pomaga, da se popolnoma prepustim toku energije in odprem prostor za jasnost in povezanost. Ko gre za dogodke z več ljudmi – in posledično več dušami – so priprave še temeljitejše, saj je energijski pretok intenzivnejši. Enako pomemben kot čas pred seanso pa je tudi čas po njej. Po koncu srečanja je energije še vedno veliko, zato si vzamem čas, da jih uravnovesim, sprostim in se ponovno uskladim s sabo.

Kaj človeku prinese takšna seansa?  

Seansa medijstva lahko človeku prinese toliko, kolikor je pripravljen sprejeti. Za nekatere pomeni občutek olajšanja, jasnost, notranji mir in lahkotnost. Vendar pa, če oseba ni pripravljena preseči svojih vzorcev in prepričanj, se lahko zgodi, da se sploh ne zgodi nič.

Napredek v našem življenju je odvisen le od nas samih. Duše nam lahko predajo dragocene nasvete in usmeritve, vendar brez našega delovanja in odločitve za spremembo ostanejo zgolj besede.

Nam lahko opišete vaš notranji občutek med povezovanjem z dušo nekoga, ki je preminil?

To je poseben izziv, saj gre za nekaj, kar se bolj čuti kot razume z mislimi. A če bi ga morala izraziti z besedami, bi izbrala naslednje: lahkotnost, mir, energija – včasih živahna in vesela, drugič resna in globoka – radost, preprostost, sreča, ljubezen. Zame je povezovanje nekaj povsem naravnega in domačega, kot dih ali svetloba. 

Ste seznanjeni s knjigo Vi ste medij, ki jo je napisala Sherrie Dillard in je nedavno izšla tudi v slovenščini? 

Seveda, seznanjena sem z avtorico Sherrie Dillard in njeno knjigo Vi ste medij, za katero sem napisala tudi kratek predgovor. Sherrie je mednarodno priznana medijka, jasnovidka in intuitivka z več kot 35-letnimi izkušnjami na področju duhovnega svetovanja.

Napisala je pronicljiv vodnik, ki raziskuje koncept medijstva in bralce spodbuja k odkrivanju ter razvoju svojih naravnih sposobnosti za komunikacijo z duhovnim svetom. Poudarja, da ima čisto vsak določeno stopnjo intuitivnih ali medijskih sposobnosti, s čimer se globoko strinjam tudi sama.

Menda obstaja več tipov medijev?

Dillardova govori o štirih glavnih tipih medijev: čustvenem, mentalnem, fizičnem in duhovnem. Za pomoč pri prepoznavanju lastnega tipa medijstva ponuja poseben test, ki nam omogoča, da ugotovimo, kateri tip medija smo. Ko bolje razumemo svoje subtilne sposobnosti, lahko s preprostimi vajami in tehnikami, prilagojenimi svojemu tipu, razvijamo svoje veščine.

H kateremu tipu spadate vi?

Primarno sem mentalni tip medija, za točko manj pa duhovni.

Kaj je intuicija in kaj medijstvo? Zakaj je pomembno, kot trdi Dillardova, da razumemo razliko med njima?

Intuicija, ki ji nekateri pravijo tudi šesti čut, je nekaj, kar ima prav vsak. Sherrie Dillard jo v svoji knjigi lepo opiše: "Je ključ do razumevanja sebe, našega sveta in sveta duhov." Vsak posameznik na svoj način sprejema intuitivne energijske vibracije, ki se lahko izrazijo kot slutnje, vizije, občutki ali notranje vedenje. Če bi intuicijo primerjali z vozilom, bi lahko rekli, da je naš osebni "avto", ki nam energijske vibracije pripelje v naše zavedanje. 

Izraz medijstvo pri nas najpogosteje uporabljamo, ko govorimo o prejemanju informacij iz duhovnega sveta, predvsem od naših ljubljenih, ki so že prestopili na drugo stran. Čeprav gre še vedno za sprejemanje energijskih vibracij, se medijstvo nanaša na zavestno kanaliziranje sporočil iz onstranstva.

Medijstvo lahko razumemo kot proces prejemanja informacij skozi kanal, ki ga vsak nosi v sebi, vendar se razlikujemo glede na tip medija, ki smo mu najbližje. Ko prepoznamo, kateri tip medija pri nas prevladuje, postane komunikacija bolj jasna in pretočna, prav tako pa lažje razumemo tudi svoja intuitivna sporočila.

Kako se je intuicija skozi čas razvijala pri vas?

Intuicija ima pri medijstvu ključno vlogo – brez nje ne bi mogla početi tega, kar počnem. Skozi leta se mi je močno okrepila, postala sem bolj dovzetna za intuitivna sporočila, ki niso nujno vedno povezana z dušami preminulih.

Vedno več informacij prejemam na različnih ravneh in jih ozaveščam na način, ki mi omogoča, da jih zavestno uporabljam. Intuicija mi omogoča, da informacije zaznavam in usmerjam – če mi je posredovan vpogled v potencialno prihodnost, se lahko nanjo prilagodim, jo soustvarjam ali uporabim v najvišje dobro drugih. Pred kratkim sem, na primer, zvečer dojila svojega sedemmesečnega sina, ko sem nenadoma pomislila na prijateljico, ki je bila tik pred porodom.

V istem trenutku sem jo v sebi zagledala, kako predihava popadke. Namesto da bi jo poklicala, sem ji preprosto napisala sporočilo: "Mislim na vaju!" V ozadju sem ji hkrati poslala tudi energijsko podporo. Čez nekaj časa mi je odgovorila: "Kako veš? Ravno imam valovanja." (popadke). Preprosto sem vedela. Videla. In zaupala svoji intuiciji. Takšnih trenutkov lahko v dnevu doživimo ogromno. Vprašanje je le, koliko jih ozavestimo in sprejmemo.

Ali način smrti vpliva na podajanje dušnih sporočil? Ali obstaja razlika med sporočili mladih in starejših preminulih? Ste opazili kakšno skupno rdečo nit?

Duše vedno predajo tisto, kar prejemniki potrebujejo slišati. Včasih so sporočila med mladimi in starejšimi dušami zelo podobna, drugič povsem različna. Pogosta tema, ki se pojavlja pri obeh, je na primer pomen ravnotežja med delom in uživanjem v življenju.

Duše pogosto poudarjajo, kako pomembno je, da ne živimo samo za obveznosti, temveč da si vzamemo čas zase, se veselimo, ustvarjamo in ne pozabimo na smeh in lahkotnost. Ne glede na to, koliko let je duša preživela na Zemlji, večina izrazi, da so – v okviru svojega dušnega načrta – izpolnili tisto, kar so si zadali. Seveda so sporočila vedno zelo individualna, saj so odvisna od odnosa, ki ga je imela duša s prejemnikom sporočila.

Če predajam sporočila v širšem krogu ljudi, kot so webinarji, dogodki, intervjuji ali podkasti, lahko opazim določene vzorce. Starejše duše pogosteje podajajo življenjske modrosti in praktične napotke, mlajše pa pogosto izražajo, da se v nebesih počutijo dobro in da ničesar ne zamujajo, čeprav so odšle zgodaj.

Način zemeljske smrti ne vpliva neposredno na način podajanja sporočil, je pa pogosto osrednja tema seanse, saj svojci potrebujejo razlage in razumevanje, da lahko lažje sprejmejo odhod ljubljene osebe. Tako duše velikokrat govorijo o svojem odhodu in o času pred njim, saj želijo pomiriti svojce in jim pomagati razumeti proces prehoda. 

Pogosto podajo tudi konkretne nasvete za življenje – kako ga izboljšati, kako sprejeti pomembne odločitve ali kako se soočiti s precepom, v katerem se oseba nahaja.

Ena izmed najpogostejših tem je krivda. Ljudje si jo po odhodu ljubljene osebe pogosto ustvarijo, čeprav za to nimajo resnične podlage. Duše si želijo, da se osvobodimo občutkov krivde in namesto tega sprejmemo mir. Veliko sporočil se dotika odnosov, saj so prav odnosi tisto, kar nas najbolj oblikuje. Med seansami se pogosto zgodi tudi opravičevanje, izražanje ljubezni in globokih občutkov, ki morda niso bili izraženi v fizičnem življenju. Tema splavov je prav tako precej pogosta, saj duše želijo prinašati razumevanje in pomiritev.

Ta svet onkraj ste poimenovali nebesa – ali jih tako imenujejo duše, ki so zapustile ta svet? In kaj so vam povedale o onostranstvu? 

Sama se glede poimenovanja sveta onkraj ali onstranstva prilagajam situaciji, osebam, ki so pri meni, in predvsem izrazu, ki ga uporabljajo duše same. Nekatere govorijo o nebesih, druge o onstranstvu, nebu, svetlobi, najpogosteje pa preprosto o dušnem domu. Gre za energijski prostor, kjer se nahajajo duše.

Ljudje z različnimi verskimi prepričanji ta prostor imenujejo na način, kot ga opredeljuje njihova vera, medtem ko ga nekateri opisujejo kot vesolje, brezmejnost ali pa preprosto kot stanje obstoja onkraj fizičnega sveta.

O onstranstvu veliko govorimo na medijskih seansah, zato se je skozi čas zbralo kar precej informacij. Seveda vsaka duša prostor opiše na svoj način, tako, kot ga zaznava ona sama. Najpogosteje se pojavljajo opisi lahkotnosti, brezmejne ljubezni, brezskrbnosti in globokega miru.

Duše se rade tudi pošalijo – pravijo, da tam počno stvari, ki so jih rade počele na Zemlji, ali pa tiste, ki jih tu niso mogle. A ne glede na razlike v opisih, so si vedno enotne v eni stvari: tam je zares lepo. In kako si to predstavljamo? To je prepuščeno vsakemu izmed nas.

Lahko z nami podelite kakšno posebno izkušnjo iz vašega dela, ki vam je ostala v spominu?

Zdaj mi takoj pride na misel izkušnja, ko sem med seanso nenadoma začutila, kot da me neka sila premika – moje telo ni več ubogalo mojega nadzora. Kar naenkrat sem vstala in se usedla popolnoma drugače, s koleni in nogami čez naslonjalo za roke. Zmedena sem se opravičila prisotnima osebama, saj nisem znala razložiti, zakaj sem se tako usedla – moje telo preprosto ni dovolilo, da bi sedela drugače.

Takrat sta me presenetili s svojim odzivom – povedali sta mi, da je njuna ljubljena oseba vedno sedela točno tako! Res smo se vsi skupaj, z dušami vred, temu dobro nasmejali. 

Spomnim se tudi seanse, kjer sem komunicirala z dušami v prisotnosti treh osebe hkrati. Vsakič, ko sem izgovorila stavek, je vsaj eden od njih vzkliknil: “Ja, točno tako bi rekel! Točno to bi naredil! To je on!” Celotno srečanje je bilo polno smeha in lahkotnosti, kot da bi duše same želele sporočiti: Ne jemljite življenja (in smrti) preveč resno!

Takšni in podobni dogodki zagotovo pustijo močan pečat na mojih strankah. So dokaz, da je dušni svet igriv, zabaven in da se duše rade pošalijo. Medijstvo ni vedno le resno in globoko – včasih je polno topline in humorja, ki presega meje tega sveta.

Kot zanimivo izkušnjo bi omenila tudi to, da sem že večkrat komunicirala z dušami, ki v času svojega življenja niso verjele v posmrtno življenje – kaj šele v možnost, da bi po smrti lahko še vedno komunicirale z Zemljo. No, prav s takšnimi dušami so seanse vedno nekaj posebnega. Njihova energija nosi prav poseben izraz – mešanico presenečenja, rahlega sramu, veselja in radovednosti.

Sicer pa se večinoma seans ne spominjam, saj med predajanjem informacij delujem zgolj kot kanal – sporočila prehajajo iz onstranstva do oseb, ne da bi jih zavestno shranila v svoj spomin. Če bi si takšne izkušnje takoj po seansi zapisovala (kar je morda res dobra ideja – hvala!), bi jih danes verjetno lahko brez težav delila. Pogosteje si jih zapomnim preko svojih strank, ko mi tedne, mesece ali celo leta kasneje povedo, kako so se določene stvari, ki so jih duše razkrile, sčasoma sestavile, uresničile ali končno dobile smisel – tudi če tega v času seanse ni razumel nihče od nas. 

Očitno je lahko to tudi dokaz za moč in globino predanih sporočil?

Da, točno to. Verjamem, da informacije, ki jih stranke prejmejo, na različne načine vplivajo na njihova življenja – včasih subtilno, drugič globoko in prelomno. Nenazadnje se vsako srečanje zgodi z razlogom.

Težko pa bi govorila o njihovih osebnih izkušnjah, saj bi morali o tem vprašati njih same. Lahko pa, z dovoljenjem, delim eno izmed zgodb, ki mi je še posebej ostala v spominu. Danes je ta oseba moja prijateljica, a ob najinem prvem srečanju je bila popolna neznanka.

Med seanso ji je njen preminuli mož sporočil, da ji bo pomagal poplačati kredit, ki sta ga imela. Takrat se nama je obema zdelo skoraj nemogoče – kako bi se to lahko uresničilo? A nekaj mesecev kasneje so jo nepričakovano kontaktirali ljudje, ki so želeli pomagati in zanjo organizirali zbiranje donacij, da bi poplačala dolg, ki ji je ostal na ramenih. Sporočilo, ki je sprva zvenelo nepredstavljivo, je prineslo upanje. Kasneje pa tudi svojo čisto realno uresničitev.

Česa ste se iz posredovanih dušnih sporočil naučili vi?  

Vsaka medijska seansa je zame edinstvena izkušnja, iz katere se skušam učiti. Poskušam prisluhniti modrim nasvetom duš, ki jih pogosto delijo za življenje, in jih – če resonirajo z mano – vključiti tudi v svojo lastno pot. Pogosto se sporočila, kot sem že omenila, razjasnijo šele po seansi, ko se stvari sestavijo in dobijo svoj smisel. Prav tako ugotavljam, da mi v spominu najbolj ostajajo zabavni trenutki medijstva – in teh ni malo!

Duše namreč pogosto vibrirajo tudi s humorjem, lahkotnostjo in igrivostjo. Ob tej priložnosti želim deliti sporočilo, ki ga duše ta hip pošiljajo za nas:"Smejte se, zabavajte se – življenje ni trpljenje! Lahko je čudovito, polno smeha, radosti in vedrine. Vi  sami izbirate, kakšno bo. Ustvarite si ga kar se da čudovitega!"

Kako razlikujete med lastnimi mislimi in občutki ter tistimi, ki prihajajo iz sveta duhov?

Težko je opisati to razliko, a ko jo enkrat začutiš, je povsem jasna. Ena izmed ključnih razlik je način, kako informacija pride do mene. Ko gre za kanalizirano sporočilo, ga zaznavam skozi tretje oko – slike, ki jih vidim, so žive in prihajajo kot prizori, izseki iz življenja ali simboli, ki imajo globlji pomen.

Ob tem pogosto doživljam tudi fizične občutke, kot so bolečine, posebni gibi ali kretnje, ki so značilni za določeno dušo. Včasih slišim besede ali stavke kot notranji glas, ki prihaja od zunaj, ne iz mojega uma.

Če to ponazorim s primerjavo – predstavljajte si, da vam nekdo poda roko in se vam predstavi. V tistem trenutku zares občutite stisk roke in slišite njegovo ime – to je podobno moji izkušnji sprejemanja informacij iz onstranstva. Po drugi strani pa se lahko čez nekaj časa zgolj spomnite tega srečanja – spomin ohranja podobo dogodka, a ni več živ. Nekako tako.

Uporabljam pa še eno tehniko, ki vedno deluje: če nisem prepričana, ali nekaj prihaja od mene ali iz zunanjega vira (bodisi duše ali osebe poleg mene), preprosto vprašam: "Je to moje?" Intuicija mi nato jasno odgovori. Ključ je v tem, da ji prisluhnemo – in predvsem, da ji zaupamo.

Se kdaj na vaših seansah znajdejo tudi kakšni nejeverni Tomaži - skeptiki, dvomljivci? Kako ravnate z njimi?

Moja vloga ni, da kogarkoli prepričujem ali dokazujem, da onstranstvo obstaja in da duše živijo naprej. Prav tako ni moj namen dokazovati svojih sposobnosti. Tukaj sem zato, da prenesem sporočila tistim, ki jih potrebujejo, ki si jih želijo in se za to sami odločijo.

Ko stranka pride na seanso, se običajno ne pogovarjamo o tem, ali verjame ali ne. Če pa svoje dvome izrazi sama, jo povabim, naj se preprosto prepusti, poskuša čim bolj sprostiti in vstopi v srečanje brez pričakovanj. Naj se zgodi, kar se mora zgoditi.

Običajno pa strank, ki bi povsem ne verjele v medijstvo, sploh ni – saj zakaj bi nekdo prišel na seanso, če v to ne bi verjel vsaj deloma? Če nekdo reče "Ne verjamem, ampak vseeno želim seanso", s tem že priznava, da obstaja delček njega, ki dopušča možnost, da je vse to resnično. In takrat to ni več popoln dvom, temveč odprtost za možnost.

Nezaupanje vidim kot eno izmed večjih preizkušenj na Zemlji – ne moremo prisiljeno zaupati, zaupanje mora priti skozi lastno izkušnjo. To velja za vse oblike zaupanja, ne le v medijstvo, ampak tudi v življenje samo.

Ali medijstvo tudi poučujete?

To me pogosto vprašajo, ali izvajam tečaje medijstva ali poučujem individualno. Čeprav tega ne počnem, sem se ob izidu knjige Vi ste medij odločila, da bom ljudem pomagala na drugačen način – skozi učenje zase.

V knjigi zapisane informacije bom podkrepila z lastnimi izkušnjami, dodatnimi razlagami in znanjem, ki ga imam, da bi lahko vsak čim bolj celostno razumel, kako vzpostaviti stik z dušami svojih preminulih. Zato bom vsak mesec vodila spletni webinar, na katerem se bomo poglobili v različne tipe medijev, se naučili prepoznavati sporočila in jih razumeti.

Poleg teoretičnega dela bomo skupaj izvajali tudi praktične vaje, hkrati pa noben moj dogodek – bodisi spletni ali v živo – ne mine brez predajanja sporočil duš. Tako je tudi na webinarjih, kjer del časa namenimo prav temu, da duše spregovorijo.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost medijstva in kako vidite njegovo vlogo pri našem razumevanju življenja in smrti?

Medijstvo vsekakor prispeva k boljšemu razumevanju življenja, smrti in življenja po smrti. Vse bolj se o teh temah govori tudi javno – smrt počasi izgublja status tabuja, prav tako žalovanje. Kljub temu je na tem področju še veliko prostora za rast, sprejemanje in širjenje obzorij.

Verjamem, da bo s časom medijstvo postalo nekaj povsem naravnega, saj je smrt – enako kot rojstvo – del vsakdana. Duše pa same pogosto poudarjajo, da ne uporabljajo besede smrt, temveč odhod, saj duša preprosto zapusti fizično telo in se vrne domov – v dušni svet. Smrt se zgodi le telesu, ki je bilo le obleka, ki so jo duše nosile na Zemlji.

Kar se tiče mene osebno – sledim vodstvu duš, njihovim napotkom in usmeritvam. Vedno rada rečem, da nisem sama svoj šef – moji "šefi" so tam zgoraj! (smeh) 

Zdaj me zanima, ali imajo duše v tem trenutku kakšno sporočilo za Sensine bralce?

Duše nam vedno pošiljajo sporočila – le odpreti se jim moramo in jim prisluhniti. Pravkar želijo, da jih predam v nekaj stavkih. Nekateri se boste prepoznali v enem, drugi v večih, morda kdo v nobenem – in tudi to je v redu. Najpomembnejše je, da zaupamo svojim notranjim občutkom.

Duše pravijo:
"Nehaj le sanjariti, ampak začni delovati v smeri svojih sanj – in uresničile se bodo."
"Ne obremenjuj se vnaprej, situacije rešuj sproti – tako boš najbolje izkoristil svojo energijo."
"Ne pričakuj, da ti bodo ljudje pomagali, če jih samo pogledaš. Ne vedo, kaj potrebuješ. Izrazi se. Ne boj se – nihče te ne bo obsojal."
"Sprosti se in zadihaj – najtežje je že mimo."
"Vztrajaj! Tvoja zamisel je odlična – samo spelji jo do konca!"
"Ne obremenjuj se z mojim odhodom ali s tem, da te ni bilo poleg. Prav je bilo tako. Vse je dobro. V redu sem. Želim, da si tudi ti – čeprav me ni več fizično ob tebi, sem tu na drugačen način."
"Ja, peresa in srčki so moja znamenja zate. Ne dvomi več."
"Radi vas imamooooo!"

Hahah, tale zadnje sporočilo me sploh ne preseneča! Pogosto je prav to njihov zaključek. In prepogosto moram poudarjati: ali se na Zemlji tega res zavedamo? Mislim, da premalo.

Ali vam duše sledijo povsod? Jih vidite in slišite ves čas? Imate kdaj mir pred njimi?

To je dobro in pogosto vprašanje! Ja, duše so vedno prisotne – one so z mano, jaz sem z njimi. Vendar pa sem se morala zaradi lastnega ravnovesja naučiti ločevati moje osebno življenje od mojega poslanstva.

Sprva je bilo zelo naporno – obisk trgovine, druženje v večjih skupinah … vse je postalo preveč intenzivno. Preveč energij tu, preveč energij od zgoraj. Zato sem se naučila postaviti meje – na prijazen, a odločen način sporočiti dušam, da me v določenih trenutkih pustijo pri miru. Ko pa sem jim na voljo, sem jim 100 % predana. Sčasoma smo se naučili sodelovanja in medsebojnega spoštovanja – in to deluje odlično.

Spraševal: Jaka Dular, članek je bil objavljen v tiskani reviji Sensa