Metod Pevec: "Nihče se ni sam oblikoval v kriminalca – tudi tisti ne, ki to trdijo"

Pogovor, prvotno objavljen v tiskani Sensi, ponovno izpostavljamo v rubriki Izbrano.

Dokumentarni film preseže svoje žanrske okvire takrat, ko se zgodbe ljudi z družbenega, ekonomskega ali osebnega roba začnejo zrcaliti v naših lastnih izkušnjah. Takrat dokumentarec ni več zgolj kronist resničnosti, temveč odpira prostor za sočutje – do drugih in do sebe.

Naslov filma ne označuje le trenutka izpusta iz zapora, temveč deluje kot širša metafora izhoda iz stiske in možnosti spremembe – ne le za tiste znotraj zaporniških zidov, temveč tudi za vse nas. To so prepoznali tudi gledalci Festivala slovenskega filma v Portorožu, kjer je film prejel vesno za najboljši film po izboru občinstva.

O filmu smo se pogovarjali z njegovim ustvarjalcem, režiserjem Metodom Pevcem.

Naslov Ko pridem ven je izrazito večpomenski, pomensko nabit. Kaj za vas pomeni besedna zveza "priti ven"? Je to zgolj izhod iz zapora ali metafora za naše življenjske izhode iz težavnih življenjskih položajev? Pogosto si namreč govorimo: "Samo še to naredim, samo še iz tega pridem ven … Ko naredim ta izpit, ko naredim faks, ko se zaposlim …"

Ta naslov je nastal pozneje. Začeli smo z delovnim naslovom Svoboda. Kadar se lotiš neke dokumentarne teme, imaš določena pričakovanja, a če se tega lotiš iskreno, se slej ko prej zgodi, da se ta pričakovanja zlomijo in da se tema razvija drugače. V tem ni nič slabega: nekaj časa greš po stereotipni poti, ki jo že marsikdo prehodil, po navadi gredo po tej uhojeni poti mediji. In to pritegne. A ko obravnavano temo spoznavaš bolje, se nekaj zgodi. Pričakoval sem, da bo to film o ljudeh, ki so izgubili svobodo, a se je zgodilo nasprotno: nekateri so govorili o tem, da so svobodo pridobili.

Pridobili svobodo?

Ja, da so pridobili svobodo, notranjo svobodo, razbremenjeni jaz, ki ni v službi nekega nepredvidljivega družbenega diktata. Govorili so celo o nekem komunizmu, o pravični družbi v zaporu, kjer so vsi enaki, kjer na človeka ne pritiska več breme uspeha, in podobno. Pokazalo se je, da je to brezpredmetno vprašanje in da je ključna stvar seveda kriminalna identiteta, v kateri so se zaplezali, in se sprašujejo, kako naj iz tega pridejo ven.

Ali je to ta osvoboditev?

Na neki način. A to je vprašanje, ki bo postalo aktualno šele, ko bodo prišli ven iz zapora. Kam bodo šli s to stigmo, ki jo nosijo? Pokazalo se je, da je zanje ključno vprašanje: Ko pridem ven – kako bo? In kako se na to pripraviti? Seveda pa smo se hkrati začeli zavedati, da ta "ko pridem ven" ne velja samo zanje in da ta občutek poznamo vsi: ko se nam v življenju zgodi, da obtičimo pod nekim zadušljivim pokrovom – lahko je to osebna kriza ali karkoli drugega, iz česar si želimo priti ven, splezati na zeleno vejo. Občutek nemoči in potreba po izhodu je nekaj, kar nam je vsem domače. Ko si je ta film pogledal kolega režiser, je rekel, da to sploh ni film o zapornikih, temveč film o vseh nas, ki smo zunaj.

Podobno sem začutil tudi sam: lahko sem se identificiral z zaporniki, pa čeprav nisem bil nikoli zaprt.

Na koncu se je pokazalo tako, okrog tega pa smo se vrteli tudi že med samim snemanjem. Delček filma je namreč igran, in sicer so to skeči, ki smo jih pripravili za zaključno prireditev v dvorani pred drugimi obsojenci. V skeču o Dobri vili se je pojavljal tudi 'lajtmotiv' "Ko boš šel ven, boš šel nazaj. Točno tja, kjer si bil in kjer te čakajo vsi problemi!" In to je nekaj, kar poznamo vsi: težavam ne moreš ubežati. Če si si nekje nakopal težave, se boš moral vrniti – čakajo te. Kar je precej grozljivo. Skratka, pred problemi ne moremo zbežati, in to je njihov problem.

Prav zenovsko se sliši.

Haha, ja, tako nekako. Ampak oni se tega vsi zelo zavedajo. Skratka, dejansko zanje velja: ko bodo šli ven, bodo odšli tja, kjer so nekaj grdo zasrali. In s tem se morajo zdaj spopasti.

Po prestani kazni se, dobesedno, vračajo na kraj zločina.

To me je med ogledom presenetilo – moje lastno pokroviteljstvo. In sicer ko sem videl, kako zelo ozaveščene imajo te osnovne življenjske dileme: kdo sem sploh, kako sem prišel sem, kdo bom, ko pridem ven … Ogromno je takih vprašanj.

Ja, na tem mestu moram povedati dve stvari. Marsikatero tako vprašanje je sprožila psihodrama, ki jo je vodil sodelavec, psihiater dr. Vladimir Milošević. In drugič, obsojenci, ki so sodelovali, niso, kako bi rekel, povprečni obsojenci. To so tisti obsojenci, ki so že prebrodili neko osebno krizo po obsodbi na visoko kazen. Zelo globoko osebno krizo, iz katere pa se rešuje vsak po svoje: z ustvarjanjem, vero ali čim drugim. To so torej tisti obsojenci, ki so se soočili s svojo kriminalno identiteto in jo reflektirali. Marsikdo, ki se nam je pridružil, je bil že poprej na zdravljenju na psihiatriji ali na kakšni drugi terapiji in je bil zaradi tega bistveno bolj odprt. Po drugi strani: z nami so bili tudi obsojenci, ki jih nismo mogli sprejeti; ljudje, ki jih je dr. Milošević poimenoval "pancer karakter".

Pancer?

Ja. Ljudje, ki še vedno nosijo oklep in se še vedno branijo ter se ne morejo soočiti s svojo kriminalno identiteto. Tudi to obstaja. Tak je ostal zunaj naše skupine.

Ker bi prišel v skupino z nekimi drugimi interesi?

Težko je razumeti te interese. Pri tistih, ki so ostali, sem jih razumel. A tudi ne takoj.

Naj se vrnem k psihodrami. Tisto, kar je pritegnilo mojo pozornost, je vaša misel: "Najboljše izhodišče je tam, kjer nečesa ne razumem, a me privlači." Se je kaj takega pojavilo med snemanjem? Ste kje trčili ob svoje nerazumevanje?

To sem rekel zato, ker se mi je to že večkrat zgodilo, na primer, ko sem snemal dokumentarni film Aleksandrinke. Mediji so jih pogosto videli kot lepe Vide, a ko sem začel raziskovati, sem spoznaval, da to nima absolutno nič z lepo Vido in da je ključno neko drugo vprašanje: vprašanje materinstva, ki ni položeno v gene, ampak je stvar odnosa, ki se razvije z otrokom. In to je seveda popolnoma druga tema.

Pri tem filmu sem res pričakoval zanimive, ekstremne karakterje, saj sem to že spoznaval med neko drugo delavnico v zaporu. Na neki način me je zanimala prav ta ekstremnost.

Presenetila pa me je neverjetna globina, travme iz otroštva, spoznanje, da kriminalna identiteta posameznika ni samo neka njegova stvar, ampak da je to tudi stvar očeta in mame in seveda tudi celotne družbe. Da se nihče ni sam oblikoval v kriminalca – tudi tisti ne, ki to trdijo.

Zame kot gledalca je bilo to presenečenje tudi bistven dogodek.

Ja, to je pa zaradi procesa, ki ga je film zabeležil. Ko sva šla z dr. Miloševićem v zapor, sva vnaprej povedala, da bo to proces, ki bo trajal leto, leto in pol. Ta ustvarjalna dilema in razvoj sta zaznamovala tudi film: snemal sem od prvega do zadnjega dne in v tem času se je marsikaj spremenilo, in to je pač prisotno v filmu.

Tega verjetno ne bi bilo mogoče ustvariti brez psihodrame. Zakaj prav psihodrama?

Nekaj časa sem bil prepričan, da moram v ta zapor. Slutil sem, da bo izkušnja podobna izkušnji v mojem dokumentarnem filmu o delavcih v samskem domu. Kadarkoli sem med sprehodom s psom šel mimo, sem slutil, da tam bivajo zgodbe, vedel pa sem le to, da moram tja stopiti s svojo radovednostjo – in tukaj se je zgodilo podobno. Slediti sem moral radovednosti.

Slediti radovednosti?

Ja, ampak kako? Iz izkušenj sem vedel, da lahko sicer pridem in posnamem intervju, a bom dobil samo performans. Če pa želim kaj drugega, pa je treba najti pot, da ljudje lahko spregovorijo tako, da to ni intervju, v katerem nekdo nekaj vleče iz drugega. Da so lahko avtentični in spontani. In intervjuji tega ne dajo: prinesejo neke izjave, ki so bolj ali manj prirejene za medijsko rabo. In to ni dobro. A nekoč sem po radiu poslušal nedeljskega gosta, dr. Vladimirja Miloševića, kako govori o psihodrami. In sem si rekel – to je to! In dejansko se je pokazalo, da zdaj nisem več jaz tisti, ki sprašuje, ampak to počne psihodramski proces. Ne sprašuje, sproža. In to je bistveno: udeleženci ostanejo v odnosih, ki so psihodramsko vodeni, pa vendarle spontani.

Prav ti sprožilci so ustvarjali napetost: kdaj se bo pojavil 'triger', kdaj bo celotna stvar šla čez rob? Nekoč sem se v takem trenutku med gledanjem filma ustrašil, a hkrati videl, kako dobro se je zapornik samoreguliral. Svojemu sojetniku je rekel: "Če ne bi bilo ljudi tukaj, bi te razbil!" Rekel, a se mu je vseeno uspelo zadržati. Vprašanje: kako ste ločili terapevtske dele od filmskega gradiva? Kje ste povlekli meje? Vas je bilo strah retravmatizacije?

Ja, takole ... Jaz sem včasih predlagal psihoterapevtu, da bi se kakšna tema odprla. A mi je odvrnil, da se tako ne dela in da se morajo stvari zgoditi spontano, če hočemo, da bodo čiste. Ne smemo torej sprovocirati neke teme v procesu.

To ne bi bilo terapevtsko.

Ja. In drugič: doktor Milošević se je zavedal, da so nekateri obsojenci v obravnavi pri svojem psihiatru in da se ne sme vmešavati v proces, ki poteka vzporedno. Svojo pristojnost je zato omejil samo na metodo, ni pa se nikoli vpletal kot psihiater. To je meja, ki jo je postavil.

Sam pa sem postavil meje v filmskem procesu: s fanti sem želel vzpostaviti vsaj delno profesionalen odnos, zato smo od producenta zahtevali, da imajo sodelujoči obsojenci pogodbe in honorarje; da nismo neka ekipa, ki pride, pobere zgodbe in pomaha z roko in na svidenje. Tako smo pokazali spoštovanje do njihovih zgodb in jim dali vrednost.

Sicer bi šlo za neke vrste zlorabe?

Ja. Mi naredimo svoje, vi pa … hvala lepa. Ne, to ni v redu! Zavezovalo pa me je še nekaj drugega: pri dokumentarnem filmu se pogosto zgodi, v zanosu snemanja, fenomen, ki mu rečem spoved.

Spoved?

Spoved! Ljudje začutijo potrebo, da bi nekaj povedali, a to ne pomeni, da jim pozneje ne bo žal. Kot avtor se moram zavedati, da bodo oni naprej živeli svoje življenje, film pa bo ostal – videl ga bo lahko kdor koli, vsa širna slovenska javnost. Zato sem previden in jim omogočim ogled filma, ko je zmontiran. Lahko si ga pogledajo in imajo pravico veta, če želijo, da se določen prizor ne pojavi. Poleg tega jim povem, da jih ne bo spraševal o njihovih kaznivih dejanjih: tega praviloma ne izvemo. Ja, izvemo za nekatere, a za večino ne. Tak je dogovor, ki ima svoj razlog: mene zanima izključno obdobje njihove rehabilitacije. Nisem hotel brskati po preteklosti in jih mučiti s tem.

Tudi oni so verjetno tako želeli?

Nekateri ja, nekateri ne. A poznati moramo tudi njihovo motivacijo. Preden smo začeli, jim je dr. Milošević predstavil metodo psihodrame, jaz pa povedal, da bomo sočasno snemali dokumentarni film ter da bodo morali biti obrazi odkriti, da ni skrivanja. Kar niso lahki pogoji. Tako smo sklenili sporazum in eden od obsojencev je vprašal, kakšna kazniva dejanja pridejo v poštev. Vprašanje ni bilo naključno: znotraj zapora se obsojenci sami kategorizirajo po tipu kaznivega dejanja. Dr. Milošević je odgovoril, da so vsa kazniva dejanja dobrodošla, ne bodo pa predmet obravnave – ne v psihodrami ne kako drugače.

Stavek, da so vsa kazniva dejanja dobrodošla, me je presenetil. Izžareva namreč zelo globoko sprejemanje vseh – ne zanima nas, od kod si, ampak kje si zdaj.

Tako se je pozneje tudi izkazalo.

Ali je kdaj med procesom prišlo tudi do retravmatizacije?

To je vprašanje, ki zahteva, da bi govoril o vsakem obsojencu posebej. Vsak je to doživljal malo po svoje. Treba je vedeti, kaj jih je motiviralo, da so prišli. Marsikdo se je priključil, da bi se spovedal, da bi povedal, kaj ga teži, in to v dokumentarnem filmu: tako bi se javno zavezal, da ne bo nadaljeval po kriminalni poti.

Javna spoved in zaveza?

Ja. In moram reči, da sem to spoštoval. Zdel se mi je popolnoma legitimen motiv.

Kot gledalec sem pri spovedi zaznal še nekaj – opravičilo. In to predvsem pri tistih, ki so bili v starševski, očetovski vlogi: kot da so želeli to svoje opravičilo izreči tako, da bi ga njihovi otroci res slišali in videli.

Ja, kolikor se da. A se je hitro izkazalo, da so to stvari, ki bolijo in niso zaceljene. Tu so se travme resnično odprle. A se mi zdi bolje, da so odprte kot zatrte in potlačene. Marsikdo je prvič spregovoril o stvareh, ki jih je malo prej morda celo zanikal. To je bil zanj začetek osebne rehabilitacije.

Kot ste omenili: take etične dileme ste reševali tako, da so si obsojenci lahko pozneje ogledali film in dali veto na tisti prizor, pri katerem so se preveč izpostavili. Se je pojavila še kakšna etična dilema med samim snemanjem?

Uh, etičnih dilem v takem primeru je vedno veliko, ne? Recimo, ko je bilo treba s kom zaključiti sodelovanje, ker smo začutili, da ne zmoremo več z njim. V terapiji velja pravilo, da mora biti v delujoči skupini do osem ljudi. Če jih je več, skupina dobi svojega vodjo, mi pa si nismo želeli nekoga, ki bi rušil delovno atmosfero in odprtost. To bi škodovalo tudi drugim obsojencem. Ta dilema se je pojavila že na samem začetku, ko je potekala avdicija. Nanjo se je prijavilo več kot 20 ljudi in z dr. Miloševićem sva to skupino zmanjšala na sedem ljudi.

Krčenje je temeljilo na različnih merilih, včasih so kakšen zadržek izpostavili tudi sami: z nami je želel sodelovati tudi starejši gospod, ki sedi zaradi umora svoje žene. A ko je prišel v skupino in videl, da so tam mlajši ljudje, se je zbal in prosil, ali se lahko umakne. Seveda, nisem ga silil v sodelovanje. V takem dokumentarcu se večina dilem pojavi v montaži, kar je normalno – takrat se pokaže, da se je marsikaj izteklo drugače.

Večina pomislekov je izrazila montažerka, ki je opazila, da so vsi sodelujoči postali simpatični, in to prav zaradi tega, ker smo jih razkrivali kot osebe. Njihova kriminalna dimenzija se je umaknila v ozadje, v ospredje pa je stopilo vprašanje, ali je prav, da jih prikazujemo tako simpatične, ali se moramo zdaj v montaži potruditi, da jih malo umažemo in pokažemo, da so kriminalci.

To je bila dilema, ampak jaz sem si rekel, da so bili kot kriminalci že dovolj pokazani. Ko sem se začel pripravljati na film, sem preveril, kdo so ti ljudje. Google ti marsikaj pove. In ugotovil sem, da so ti ljudje že preživeli "črno kroniko", ki je prav tako etično sporna, saj jih v fazi sojenja prikazuje izključno skozi prizmo kaznivega dejanja. Tam so kot osebe izničeni, fokus je na kaznivem dejanju, in to zelo neusmiljeno. Nisem hotel, da bi film še dodatno stigmatiziral ljudi, preden gredo ven. Film bo ostal in nihče ni bil obsojen na dosmrtno kazen.

Kaj so bili glavni kriteriji pri montaži? Gradiva je bilo verjetno ogromno.

Ja, to je bil dolgotrajen proces. Veliko stvari je bilo predvidenih, saj imamo veliko igranih prizorov. Poleg tega sem že kmalu po začetku snemanja poklical montažerko: "Mi bomo snemali, ti boš pa že montirala." Skratka, prišlo je do tega, da se je montaža začela, snemanje pa je še vedno potekalo. Tako da smo se včasih tudi v montaži pogovarjali o tem, kaj nam še manjka.

Po koncu snemanja pa smo začeli delati vsebinske sklope: kriminalna identiteta, otroštvo, o družinah, ustvarjalnost in podobno. Šele ko so začeli nastajati ti vsebinski sklopi, smo začeli postavljati časovno zaporedje. Takrat sva prosila za pomoč kolega Iva Trajkova, profesorja montaže na praški filmski akademiji FAMU, ki je ponudil prvi strokovno artikuliran odziv. Takrat sva dobila zelo jasne napotke, kako strukturirati naprej.

Gledalec te sklope dojema kot zelo človeške: družina, ustvarjalnost … In ponovno se prepozna, identificira z nastopajočimi.

Vsi, ki nastopajo, nastopajo zelo avtentično, kot da kamere ni. Tako sem lahko opazil, kakšna razlika nastane, kadar pride cela televizijska ekipa, ki sveti, moli mikrofone nad glavo in iz tega naredi snemanja, ali pa če pridem sam in se naredim zelo skromnega, amaterskega.

V ospredju je človek, ne kamera.

Ja. Ko sem snemal ta film, sem si kupil zelo profesionalno kamero, ki pa je videti kot fotoaparat. Ampak z njo lahko naredim ogromno. Vedel sem, da snemam film, oni pa so imeli občutek, da jaz to sicer nekaj dokumentiram, ampak tega niso doživljali kot filmsko snemanje. Po letu in pol pa so na snemanja popolnoma pozabili.

Čuti se, kot bi bili na snemanju skrite kamere.

Ja, ja. Nihče ni tega doživljal kot snemanje. Zdelo se je, da so to delavnice dr. Miloševića, jaz pa sem ostajal s kamero zunaj.

Ne vem, ali se to kje vidi še bolj kot pri temi oče-sin. Ki je šla v obe smeri: po eni strani oče zapornik, po drugi strani sin zapornik. Zame osebno je bilo to čustveno najmočnejši del filma. Pokazalo se je, kako močno vlogo v življenju otroka imajo oziroma imamo očetje.

Zanimivo pri tem je, da so nekateri iz zelo tradicionalnih družin. Pričakoval bi, da v takšni družini vedo, kako močne so te vloge, a niso. In še vedno ne vedo. Tudi sam sem bil že med raziskavo in pozneje med snemanjem zelo presenečen, kako to bremeni vse v skupini: naj je bil oče v celoti odsoten, naj je bil alkoholik in nasilen, v obeh primerih se je zgodilo enako: vsi so pozneje samopotrditev iskali drugje – po navadi v neki psevdo moški družbi, ki pa je pogosto precej slaba družba.

Preverjam, kar sem doživel sam. Sporočilo, ki sem ga takrat prejel, je – če imaš to srečo, da imaš dobrega očeta, ti je marsikaj prihranjenega. Če je oče dobro opravil svojo vlogo – malce poenostavljam, si varnejši. Zelo osebno je.

Če te oče zapusti in odraščaš brez njega oziroma z nasilnim očetom, potem se lahko zgodi, da od vsega tega zbežiš. To je vprašanje, na katero si ne upam odgovoriti v celoti – zaznal sem ga, a se ga zbal, tudi kot oče.

Po drugi strani se mi je zdelo, da bi mi morali poznati kriminal tudi v njegovi genezi – kako nastane. Le tako lahko delujemo preventivno.

In to je tudi dokazano: v družbah, ki izgubljajo svojo socialno dimenzijo, solidarnost, se kriminal stopnjuje.

Povezava je, zato se mi je zdelo popolnoma legitimno, da jih sprejmemo. In da sprejmemo tudi to, da je morda oče kriv, da on sedi v zaporu.

Soodgovoren. V filmu se mi je ob tej osebni izpovedi celo zazdelo: "Ti sediš namesto očeta."

Ja, lahko bi tako rekel, jaz bi to lahko podpisal. Pri enem od obsojencev je to prav paradoksalno: zanika, da bi bil oče kriv, pa čeprav ga je vse življenje tepel, čeprav je bil alkoholik, čeprav on razlaga, da je bil besen zaradi domače situacije. Kljub temu pravi, da ne, da je sam kriv.

Jaz bom prevzel očetovo breme in jaz bom šel v zapor.

In to ni enkrat, a ne?

Če me je ta film kaj naučil, me je učil o zločinu in kazni ter možnosti za spremembo. O tem, kaj je zločin.

Na to pa praktično ni mogoče odgovoriti posplošeno, ker so kazniva dejanja naših obsojencev zelo različna in je težko soditi. Umor, ki je bil storjen v neprištevnem stanju zaradi zlorabe drog, na primer, je nekaj drugega kot naročen umor.

In večina, ki je sodelovala, je bila iz prve skupine?

Ja, razen enega.

Kot smo omenili, v središču ni bila kriminalna identiteta, ampak vprašanje, kdo si, če nisi kriminalec. Kdo bi lahko bil? Kaj bi lahko bil?

Mene je presenetilo spoznanje obsojencev, kako bedno so se počutili znotraj svoje kriminalne identitete, v katero so nekoč vstopili kot mladoletni frajerji. Ta razvoj znotraj kriminalne identitete je lahko zelo kratek, saj navadno kmalu pride do aretacije.

Zdi se, kot da gre za nujno, a kratko predhodno obdobje, brez katerega se ne bi mogli soočiti sami s seboj. Kako da to ni cilj, ampak samo pot. Sicer kruta, a nujna.

Presenetilo me je, kako tisti, ki se zavedajo in imajo namero, da bi se spremenili, potrebujejo podporo, pa naj bo to duhovnost, ustvarjalnost ali pa morda neka intenzivna športna dejavnost. Ko smo začeli delati v skupini, sem bil presenečen, da kar trije hodijo na delovno terapijo in tam slikajo, da nekdo vadi kitaro, da sta se dva intenzivno posvetila duhovnosti, v tem primeru islamu. Na to potrebo smo naleteli, zelo živa je bila v njih. Kot da je v tej duhovnosti in ustvarjalnosti rešilna bilka, po kateri lahko splezaš iz kriminalne v neko novo identiteto.

Še o enem paradoksu: ko so prišli noter, v zapor, so začutili svobodo. Se povezali v skupnost. Pretiravam, če rečem, da so našli svojo družino?

To eden od njih tudi izreče. To so predvsem tisti, ki prej niso imeli družine. Kdor je imel družino, te potrebe ni čutil. Je pa zanimivo, kako so nekateri imeli še vedno lepe odnose s svojo ženo, svojo prijateljico … Ampak ta družina v zaporu, ta navidezna družina, to je zanimivo. V zaporu nastaja skupnost, ki pa je zelo hierarhična, zato težko govorim o družini.

Eden od obsojencev, ki sicer ne nastopi v filmu, pravi, da je to edina obstoječa komunistična skupnost, v kateri je za vse poskrbljeno, in lahko delaš na sebi: imaš čas in možnost, da se obudiš. Tega so se nekateri zelo zavedali – da je to priložnost zanje.

To je prednost moderne penologije, ki zapora ne vidi samo kot kaznovanje, temveč ponuja možnost, da se rehabilitirajo. Teh programov imajo na Dobu veliko: obsojenci lahko končajo osnovno šolo, srednjo šolo, lahko se poklicno usposobijo, ustvarjajo, delajo v tovarni … Ne sicer vsi, a veliko jih te priložnosti ne izkoristi.

Kar je pomembno, spomni me na raziskavo ameriških vojakov, ki so se vrnili iz vietnamske vojne. V tej raziskavi jih je zanimalo, zakaj so se nekateri normalno vklopili v skupnost, drugi pa postali odvisniki, šli v kriminal.

Verjetno niso bili vsi enako travmatizirani.

Ključna razlika je bila, ali si se lahko kam vrnil. V skupnost. Ali si znal vzpostaviti socialne stike. In to sem se spraševal, ko sem gledal film. Kaj jih čaka, ko bodo prišli "ven"?

Ja, tudi zaradi tega vprašanja smo se odločili, da bomo iz materiala, ki že obstaja, zmontirali nadaljevanko, v kateri bi bil zadnji, šesti del, posvečen točno temu – kje so dve leti po koncu snemanja. Začutil sem potrebo, da jih spremljamo tudi, ko bodo že zunaj.

Verjetno imajo to potrebo tudi oni?

Ja, in zdaj že sodelujejo. Že v nedeljo snemamo: Valon H., nekdanji diler, že ima gradbeno firmo in nekdo drug bo šel k njemu delat. Viktor, nekdanji odvisnik, je zdaj zaposlen prek javnih del na Stigmi in ga bomo ravno tako spremljali.

Žal se zdi, da je sodobni trend v kaznovalni politiki vse bolj usmerjen v kaznovanje, da pozabljamo, kako zelo dobro se je razvila rehabilitacijska pedagogika in psihologija še v času Jugoslavije. Pozabljamo, da bi kaznovalna politika morala primarno temeljiti na socialni in psihološki rehabilitaciji človeka. Ne pa v kaznovanju, podaljševanju zapornih kazni in podobno.

Problematično je predvsem področje ilegalne imigracije: nesmiselno se mi zdi, da jih zaradi stroge kaznovalne politike zadržujemo v Sloveniji. Kaj bo z njimi, ko bodo prestali kazen? Kam bodo šli? Poleg tega oni niso glavni igralci. A tu gremo že stran od socialnopsihološkega motiva. Pomembno se mi zdi povedati, da se v zaporu zelo trudijo in ponujajo številne možnosti za rehabilitacijo. Možnosti so, seveda pa je treba vedeti, da tako velik zavod z več kot 600 obsojenci ne more biti prevzgojna ustanova, to bi bilo utopično.

V filmu vidimo tudi kar nekaj humorističnih prizorov? Kakšno vlogo je imel humor?

Humorja nismo namerno izzivali, nismo se ga pa branili. Pojavljal se je sam po sebi in zdi se mi, da sodi v vsak žanr kot popestritev in okrepitev, ne glede na to, ali je to dokumentarni film, melodrama, romantična komedija … humor je vedno dobrodošel. Tudi zaradi čustvene razbremenitve: težko je gledalcu uro in pol predvajati samo težke teme. Deloma pa je bil tudi načrtovan z igranim delom. Na koncu smo uprizorili tri skeče, ki so nastali po njihovih besedilih. Z režijo teh pa smo humor tudi potencirali, to pa drži.

Humor sem zaznal tudi v situacijah, ko to ni bilo mišljeno. Ko so bili zelo človeški, npr. pokroviteljski, ko so poskušali drug drugega prepričati o svojem prav. Takrat sem se smejal, ko sem prepoznaval to človeškost. Na primer pri geju, ko bi ga soobsojenec najraje prevzgojil v eni minut.

Ja, "pojdi se zdravit in imej otroke". Malo so prevzeli terapevtovo vlogo. Pri tem je treba poudariti, kako pogumen je bil ta obsojenec, da se je priključil skupini, da je stopil med te mačo silake.

Meni najljubši je končni prizor, ko pride Valon, ki je bil najbolj silen, in objame tega človeka in ga celo malo poboža. Pač tak si, ampak okej, a ne?

Marsikdo piše svojo avtobiografijo. To so celi špehi: čutijo potrebo svoje življenje premisliti, artikulirati in zapisati. Kot reče Valon v nadaljevanki: "Jaz to pišem zato, da bodo moji to brali in se bodo prestrašili."

Prestrašili?

Zelo preprosto. On je svoje bistvo, svojo identiteto kamufliral. Kdo je bil? On je živel z lažno identiteto in ljudje ga poznajo po tej lažni identiteti. Zdaj je ugotovil, da se ne more več skrivati in da bo to popisal. Naj preberejo – seveda tisti, ki jim bo dal prebrati – kdo je bil. To se mi zdi kar pogumno. Škoda bi bilo izpustiti vse te zgodbe.

Eden od obsojencev, na primer, želi biti dobra vila in rad živi v popolnoma namišljenem svetu. V tem je morda neka infantilnost, mogoče celo identitetna motnja, tega ne vem, nisem strokovnjak, želel pa sem si, da to skupaj napišemo in uprizorimo. In smo.

Morda ga je kdo potem bolje razumel. Na koncu naše psihodramske delavnice smo svoje delo želeli predstaviti drugim obsojencem in vodstvu zavoda, kot da smo šolski razred, ki bo naredil zaključno proslavo, skoraj gledališko predstavo. Izkazalo se je, da je za živ nastop preveč tehničnih ovir in premalo igralskega znanja, zato smo vse posneli in kot filmsko projekcijo predvajali v veliki jedilnici.

To je bila njihova meja?

A hkrati so izjemno predani ustvarjanju. Zelo si želijo nekaj izpovedati in temu namenjajo veliko truda. Spomnim se obsojenca, ki ni znal dobro pisati. Začel je postopoma vaditi; najprej je uril svojo roko in pisalo, nato pa pravopis: besedo za besedo. Vodila ga je potreba, da ponovno usvoji jezik, da se bo lahko izražal. Zdaj že objavlja v Kraljih ulice, ima svojo občasno rubriko. Ostaja seveda vprašanje, ali lahko še bolj formira svoj pripovedovalski talent, a to je že drugo vprašanje.

Podoba je lepa, a tu se dotaknemo neke druge meje – romantizacije.

Na koncu se mi zdi pomembno opozoriti, da ne želimo romantizirati kriminala.

Skupina, s katero smo delali, je bila izbrana skupina. Fino je, če smo empatični do njih, a podoba v filmu ni podoba povprečnega obsojenca. Po drugi strani imamo tudi mi plašnice, omejen pogled, poznamo jih prek črne kronike ali nekega dejanja, ki se je zgodilo blizu nas in je grozno. Pomembno se mi je zdelo, da jih spoznamo tudi po drugi plati.

Spraševal: Klemen Lah