Kot verjetno že veste, se je poslovila ena in edina Milena Zupančič, ena največjih in najbolj prepoznavnih slovenskih igralk. Za seboj je pustila izjemno igralsko zapuščino, pa tudi številne besede in razmišljanja.
V intervjuju za N1 je leta 2023 spregovorila o življenju, minevanju in številnih drugih temah, že leta 2007 pa je svoje poglede iskreno razkrivala tudi v intervjuju za Playboy. Iz obeh pogovorov smo izbrali nekaj njenih zanimivih misli in jih v spomin nanjo delimo z vami.
O svojem poklicu
"Predstave o igralcih in igralkah so velikokrat zelo napačne. Igralke smo popolnoma običajne ženske, ki moramo poleg poklica početi še marsikaj, od kuharije do skrbi za otroke. Nič posebnega nismo. Žal mi je edino, da mi zmanjka časa za posebne užitke in interese, recimo za branje. Knjige samo kopičim in kopičim. Zmanjka mi tudi čas za hojo po gozdu, hribih. To pogrešam."
V intervjuju leta 2007 pojasnila enega od razlogov, zakaj je postala igralka:
"Ko sem prišla v pubertetna leta in postala sramežljiva – danes sem manj, čeprav sem še (smeh) – si na glas nisem nikoli upala izraziti, pokazati vseh čustev, občutkov, ki bi sicer bruhali iz mene. Za vse to je bila igra idealna. Skozi igro svoji duši, umu in telesu dam svobodo, ki si je zasebno ne bi nikoli upala."
O svojem očetu, ki ga ni poznala
"Svojega očeta nikoli nisem srečala. Nekajkrat sva si pisala, več pa ne. Pri nas je vladal matriarhat ... Srečala ga nisem nikoli.
Mogoče me je malo zanimalo, kakšen je, v tistih najstniških letih, takrat, ko si poln nekih kompleksov, takšnih in drugačnih, ko hočeš imeti vse in vse urejeno. Pa niti ne pretirano, ker smo imeli krasno družino tudi brez očeta. Imam še dve polsestri. Mama nam je ustvarila najtoplejši dom.
Že naša stara mama je kmalu ostala brez moža, ker je zgodaj umrl. Imela je veliko otrok, pa sem tako imela veliko bratrancev in sestričen, s katerimi smo si skoraj tako blizu kot bratje in sestre. Že stara mama je sama držala vajeti v rokah. Mogoče sem zaradi tega tudi jaz samostojen človek. Mislim, da imaš moškega zraven sebe zaradi ljubezni, ne pa zato, da bo namesto tebe urejal življenje. Sem pač tako živela, da praktične in življenjske reči urejam sama."
O ženskah in splavu
"Nobena feministka nisem, nikoli bila in nikoli ne bom. Ne vem, katera je že rekla – ne vem, ali so ženske boljše od moških, slabše pa zagotovo niso. To pa se absolutno strinjam.
Ideja dovoliti vsakemu, da živi tak, kot se je rodil. Človek se rodi, kakršen se rodi, in dokler ne naredi hudih zločinov ali pa česa takega, je absolutno narobe ga napadati.
In če greva na ženske, od kod prepovedovati splav, za božjo voljo? Mislim, da nobena ženska tega ne naredi z veseljem ali kar tako za hec. To so hude odločitve, hude. Tako kot so hude za tiste nesrečnice, ki si želijo otrok in jih ne morejo imeti. Naj ne pritiska nekdo od zunaj, ki sploh ne ve, za kaj gre."
O naravi
"Strašno me boli, kaj se dogaja z naravo. Tudi jaz sem šofer in onesnažujem okolje. Ampak oh, če bi ga drugi tudi samo tako. Včasih so imeli kmetje tako radi zemljo, čuvali so jo. Ljubezen je bila res izrazita, skrb, da je vse pravočasno zasajeno in pokošeno. Danes tega ni več."
O turizmu
"Mi bi lahko s turizmom zaslužili veliko, veliko več, če bi se držali tega, da bi Slovenija ostajala čista dežela. Včasih je bila najlepša pot iz Ljubljane proti Bledu – veliki travniki, kozolci, na eni strani Karavanke, pred tabo Alpe. Danes pa industrijske cone, trgovski centri, vsi kozolci pa so prekriti z reklamnimi panoji za pivo. Uničujemo tisto, kar je najlepše. Jasno, da je potreben napredek, normalno. Ampak več načinov je, da nekaj narediš dobro, moderno in bolj pristopno. Ni vse v tem, da asfaltiraš vasi in postaviš granitne kocke. Da se drugače..."
O svojih filmih
"Edini, ki sem si ga ogledala od začetka do konca v kinu, je bil film Cvetje v jeseni, ko so naredili novo kopijo filma. Povabljeni smo bili vsi, ki smo sodelovali pri tem filmu, vsi, kar nas je še živih. Ta film sem potem videla od začetka do konca in je res fajn. Vsi igralci, z menoj vred, smo tako dobri, da se kar čudiš."
O strahu pred smrtju
"V mladosti sem čutila strah, ampak res tisti otroški strah. Danes imam nekaj krasnih prijateljev, ki so duhovniki, krasni ljudje za pogovor. Včasih pa so bili zelo zadrti, razne strahove so nam vcepili. Pri verouku so nas učili – "boj se boga, ker bog vse vidi, vse ve, greha se delati ne sme". Predstavljal si si hudobnega starca z veliko brado, ki samo čaka, kje ga boš polomil. Če umreš brez zakramentov, pa v pekel. Kot otrok tega nisi mogel razumeti, smrt si videl kot nekaj črnega in vročega, " je povedala pred tremi leti.
O še bolj posebnem obredu umivanja lobanje pa je spregovorila leta 2007:
"Včasih, ko je bila samo krsta, je to bilo po svoje zanimivo, po svoje pa tudi strašno. Ko si odkopal grob – seveda toliko in toliko let po zadnjem pokopu, ko je truplo strohnelo – je bila navada, da je treba lobanjo tega, ki je bil prej pokopan, umiti z žegnano vodo in zaviti v bel prt in pustiti tam. Naslednji dan, ko je bil pogreb, se je to lobanjo prvo položilo na krsto v grobu. Imela sem to smolo, da sem bila kot otrok vedno zraven pri smrtih najbližjih. Zaradi tega sem se smrti dolgo bala, še zdaj se je malo. To ostane.
Takrat, ko je veliko prezgodaj umrla najstarejša teta, nisem bila več otrok. Pokopali smo jo v grob, v katerem je bil že prej pokopan stari oče, ki sem ga poznala in pri čigar smrti sem bila tudi zraven.
Doma je bilo veliko dela, vse je bilo treba urediti, vse postoriti, ker so včasih ležali mrtvi doma tudi tri dni. In mi stara mama pravi: »Veš kaj, prosim te, pa ti to naredi.« Seveda nisem rekla, da ne bom, ampak groza me je pa bilo.
Vedela je, kako mi je, pa mi je rekla, naj grem po neko starejšo gospo, ki je stanovala blizu pokopališča, in naj gre ona z menoj. Grem, pridem do nje: »Ježeš,« je rekla, »a vidiš, da imam nogo zlomljeno.« Res je imela nogo v mavcu in mi ni preostalo drugega, kot da grem sama. Bilo je že mračno in seveda nikogar na pokopališču. Tesnoba, strah sta se me popolnoma polastila. Potem sem prišla k sebi, vzela v roke lobanjo starega očeta, ki sem ga seveda poznala, s katerim smo se igrali in zafrkavali, umila sem jo, postorila vse, kar je bilo treba. Med opravilom je strah popuščal.
Pomirila sem se in danes – to moram priznati – grozno rada hodim na pokopališča. Zdaj imam že veliko svojih gori na pokopališču na Beli. Žal, ker v naši veliki družini mnogo, mnogo prezgodaj umirajo. Skoraj vsak dan grem tja, rada grem in se tam na svoj način dobro počutim. Zelo vesela sem, če ni nikogar, da se ni treba pogovarjati. Res, neverjetno, tista energija in tisti mir tam me umirjata.
Pa ne samo to. Veliko potujem po svetu, pa še več bi, če bi mogla. Najraje bi bila ves čas na poti. In ko kažem fotografije s poti, ugotovim, da imam največ fotografij s pokopališč. Kjerkoli sem, obiščem tudi pokopališče. Neverjetno, povsod občutim podobno energijo. Neki mir, neko posebno energijo. Zakaj? Kamorkoli greš, pa naj bodo to muslimanska pokopališča, inkovska, starogrška, krščanska, kjerkoli, povsod vidiš, da so za mrtve izbrali najlepše in posebne prostore."
Celoten intervju: n1info.si, metropolitan.si
