Prepričana sem bila, da bom bolj srečna, ko izgubim 15 kilogramov

Spomnim se, da sem že v osnovni šoli opazovala druga dekleta in se spraševala, zakaj nimam ravnega trebuha kakor one. Sramovala sem se svojega telesa in nisem si želela, da bi me drugi gledali.

To ni breme, ki bi ga morala nositi osnovnošolska deklica, a na žalost nisem bila osamljen primer. Vem, da veliko deklet in žensk bije podobno bitko.

Osebno me je obremenjevanje z mnenjem drugih pripeljalo do nezdravega odnosa s hrano. Imela sem cikle omejevanja in prenajedanja. Prepričana sem bila, da bom bolj srečna, ko izgubim 15 kilogramov. Takrat bi se bolje počutila in ne bi me bilo več strah, kaj o meni mislijo drugi.

A težava ni bila v mojem telesu. Težava je bila v tem, da sem bila prepričana, da vsi ocenjujejo moj videz in da bi mi imeli raje, če bi izgledala drugače. 

Strah pred mnenjem drugih se je kazal tudi na drugih področjih; čeprav sem bila precej tiha in umirjena, sem želela, da me ljudje doživljajo kot družabno, brezskrbno in zabavno. To je med drugim privedlo tudi do zapletenega odnosa z alkoholom, saj sem spoznala, da sem s pomočjo pitja dobila značaj, kakršnega sem si želela imeti.

Z alkoholom sem želela prikriti svojo občutljivost, empatijo. Postala sem bolj spontana in družabna. Noben ni pomislil, da se v meni skriva globoka bolečina.

• Preberite si tudi: Otrokom sporočamo, da se je normalno obremenjevati z mnenjem okolice

Tako pri dietah, kakor tudi alkoholu je bil ta občutek svobode le začasen. Ko je alkohol popustil ali je navdušenje nad novo dieto zbledelo, sem se vrnila v iste občutke. Pravzaprav je moje obremenjevanje z mnenjem drugih bilo še bolj izrazito in še bolj me je bilo strah, da bo kdo ugotovil, kakšna sem bila v resnici.

Dan po popivanju mi je pogosto bilo nerodno, ker se nisem spomnila prejšnje noči. Bilo me je strah, da sem rekla nekaj, česar ne bi smel. Sem komu pomotoma izdala preveč o sebi?

Sredi dvajsetih sem se odločila, da se distanciram od alkohola. Ker nisem točno vedela, kako bi se tega lotila, sem ponovno pristala v objemu diet. Ves svoj prosti čas sem posvetila iskanju vseh mogočih informacij o prehrani.

V nekem trenutku sem za vsak obrok jedla piščanca, brokoli in sladki krompir. Moje telo je hrepenelo po hranilih, a sem ga še naprej ignorirala.

Nekega dne sem končno dosegla številko na tehtnici, po kateri sem tako dolgo hrepenela.

Predvidevala sem, da me bo ob tem preplavila sreča, a sem bila daleč od tega. Počutila sem se grozno; izpadali so mi lasje, imela sem težave s prebavo in spanjem, bila sem popolnoma izčrpana.

Počutila sem se izdano. Številka na tehtnici je bila takšna, kakršno sem si ga želela, a vseeno nisem bila zadovoljna. Zavedala sem se, da nisem zdrava in skrbelo me je, da bodo to opazili tudi drugi.

Kaj si bodo mislili drugi je bila moja glavna skrb. Tudi, ko sem dosegla svoj cilj, je strah pred mnenjem drugih še vedno vladal mojemu življenju.

Vse je bilo isto.  

Ko sem prišla do tega žalostnega spoznanja sem ozavestila, da je čas za spremembo. Morala sem najti način, kako se vzljubiti. Nisem vedela, kje začeti. Tako zelo sem izgubila stik s sabo, da sploh nisem vedela, kaj potrebujem.

Prisegla sem si, da se bom obrnila vase in se osredotočila na spoznavanje sebe, nato pa poiskala način, kako si ponuditi vso ljubezen in odobravanje, ki ga tako obupano iščem pri drugih.

Moje potovanje je bilo izjemno strašljivo in me je popolnoma potisnilo iz cone udobje. Nisem se več mogla skrivati za alkoholom in dietami. Morala sem spoznati pristno različico sebe in jo pokazati svetu.

Na tem potovanju sem odkrila ljubezen do pisanja in navdihovanja ljudi. Želela sem si javno objaviti svoje pisanje. Ko sem naredila svojo prvo objavo, se je v meni zopet pojavil strah in dvom.

Spraševala sem se, kaj bodo mislili moji sodelavci in prijatelji. Svetu sem ponudila vpogled v mojo dušo. Pokazala sem svojo ranljivost. Vsi bodo vedeli, kako zelo čustvena sem v resnici.

Zopet sem dovolila, da je strah prevzel nadzor nad mojim življenjem. Zaradi njega sem zopet zanikala svojo pristno različico. Objava je dolgo časa ostajala osnutek in čakala, da se opogumim.

Nekega dne pa se je v moje misli vsidralo vprašanje, ki mi ni dalo miru. 

Ko bom stara 80 let in se bom ozrla nazaj na svoje življenje, česa si želim spominjati? Tega, da sem šla po enaki poti, kakor vsi ostali ali tega, da sem sledila svojemu srcu?

Vprašanje je precej preprosto. Prepričana sem, da ste ga slišali že neštetokrat. A takrat, ko se mi je utrnila ta misel, je to bilo kakor nekakšno razsvetljenje. Naenkrat mi je bilo vse jasno. Prvič v življenju sem razumela smisel. Spoznala sem, da če še naprej živim v strahu pred mnenji drugih, v resnici sploh ne živim.

Vsak človek je tukaj zato, da je edinstven in služi svojemu namenu, ne pa da samo slepo sledi množici. Dokler se skrivamo, ne moremo živeti svojega namena.

Mnenje drugih ne bo pomembno čez eno leto. Niti čez pet minut.

Zdaj zastavljam enako vprašanje vam: Česa si želite najbolj spominjati, ko boste stari 80 let?

Prirejeno po: TinyBuddha

• Preberite si še: Šele, ko se nehate obremenjevati z mnenjem okolice, lahko izkoristite svoj polni potencial

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja