Odpuščanje nam omogoča, da svobodno zaživimo, a le, če je pristno.
Včasih nam je zelo udobno v položaju žrtve, saj na ta način lahko preložimo odgovornost za lastno bolečino in srečo. Vendar s tem, ko za lastno nezadovoljstvo krivimo službo, partnerja in druge dejavnike, nikoli ne moremo zares srečno zaživeti. Dokler je naše veselje odvisno od drugih, ga zares ne moremo doseči.
Vse svoje rane v zavesti in podzavesti vsak dan nosimo s sabo. Bolečina postane podobna lisicam življenja, katerih se tako zelo navadimo, da se ne zavedamo, da imamo dovolj moči, da jih snamemo.
Včasih pa se v želji po okušanju svobode želimo prisiliti v odpuščanje, ne da bi ob tem spremenili podzavestne rane, povezane s stvarjo in osebo, ki ji poskušamo odpustiti. Po tej poti nikoli ne moremo priti do odpuščanja.
Če denimo nekdo reče: "Odpustil bom, a ne bom pozabil," že s tem stavkom sporoči, da ni pripravljen dejansko in resnično odpustiti.
Nemogoče je, da bi popolnoma pozabili na nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, toda pomembno je, da spomin na ta dogodek ne vsebuje neprijetnih čustev. Šele takrat lahko resnično odpustimo.
Da bi lahko drugim (ali sebi) odpustili, sploh ni treba, da bi bil kdo prisoten. Zdravljenje poteka v naši notranjosti in je namenjeno nam samim. Pri odpuščanju ne gre zato, da bi kaj jemali nazaj. Gre za osvobajanje nas samih, da bi lahko stopili naprej.
Dokler pa v sebi čutimo kakršno koli bolečino, to pomeni, da žal nismo v resnici odpustili.
Prirejeno po: Teal Swan - Sence pred zoro
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
