Moška in Ženska energija sta drugačni, a povezani sta MAGIČNI

Zakuril je ogenj. Nekateri so posedali v krogu, drugi so ostali razpršeni na jasi. Nepričakovano smo se znašli sredi rajskega vrta. Četudi se naše osebnosti niso poznale, so se ta večer sporazumevale duše. 

Nekdo je prijel svoj instrument in v telesu sem začutila otrplost. Po dolgem času se bo zaslišala glasba v živo. In to v gozdu ob ognju. 

Mogočne smreke so pomirjale s svojim vonjem in nudile varno zavetje. Med krošnjami je pronical njen mističen sijaj. Bližala se je svoji polnosti. Tokrat je bila pripravljena, da gre v globine. 

Opazila sem, da se še dva vzpenjata po hribu kot polža s svojo glasbeno hišico.

'Še več jih bo', je misel sprožila elektrenje po celem telesu. 

Oglasili so se prvi zvoki in nas ekstatično prestavili v višjo dimenzijo. Potniki Uni-Verz-Uma smo pričeli skupno potovanje. Potniki odprtega srca in čiste zavesti z različnih koncev sveta. Brez kakršnega koli razločevanja. Pestrost kulturnih posebnosti in jezikov se je topila, mešala in nas povezovala. 

Ženske so pričele z ritmom in najprej ustvarile srčni utrip kroga. Nato so frekvenco pričele dvigovati z glasom. Moški so sledili in polnili prostor z glasbo, ki je prihajala iz njihovih instrumentov. Ženska energija se je dvigovala visoko in spuščala globoko. Razpon je bil mogočen. Moška energija je ohranjala stabilnost in nudila varen pristan. Vibracija glasbe je prihajala iz teles, se polnila z ognjem in izgubljala v mesečini. Od tam se je vračala kot odmev Univerzuma.

Vibrirala so telesa in plesali ognjeni zublji. Občasno je kdo vrgel na ogenj, da se je zaiskrilo in švignilo v zrak. Čutiti je bilo hvaležnost.  

Naslednjega dne sem telo potopila v hladno morje in tako doživela kontemplacijo vseh občutkov in tokov v živčnem sistemu. Hladna voda je dajala strukturo razplamteni notranjosti, a ohranjala njeno pretočnost. Ni zapirala srca in jemala diha. Notranji organi so zadrhteli šele kasneje na kopnem ob dotiku matere Zemlje, kot reakcija na celotno dogajanje in prebujanje iz transa. Kot zbujanje v realnost resnice. Resnice čiste Ljubezni. 

Pot odprtega srca in čiste Ljubezni zahteva pogum. Zahteva odločenost. Zahteva odpuščanje in zahteva sočutje. Najprej do sebe in potem še do vseh ostalih. Zahteva postavljanje meja iz Ljubezni z namenom ohranjanja svoje resnice. 

Moje poslanstvo ni pomagati drugim tako, da žrtvujem sebe. Moje poslanstvo je z jasnim postavljanjem meja ohranjati odprto srce in širiti mir. Je z lastnim zgledom kazati pot do prave resnice. 

Živeti s tokom pomeni sprejeti in ljubiti valovanje. Pomeni enako sprejeti in ljubiti razigrano srce, ki v prsih poplesuje in skrčeno, ki jemlje dih. Povsem enako. Pomeni razumeti, da najvišje točke na valu ne bi bilo brez najnižje. Pomeni vznemirjenost ob krčenju, ker se zavedaš širjenja, ki sledi.

Od obale sem hodila med vinogradi in se počutila, kot da se približujem svojemu templju – svetemu kraju, ki ga čutim v sebi. Na desni je zahajalo sonce in se pripravljalo na veličastno zlitje z vodno gladino, na levi je svoj sijaj na nebu krepila srebrna lepotica. Nato je pot obrnila. Tako je zahajajoče sonce varovalo moj hrbet in me na poti podpiralo, luna pa je odpirala svoje prsi in me z rokami vabila v svoj objem, v svoje globine, v temo, od koder prihajamo.

Odtujili so nas od nas samih, našega notranjega oltarja in nas naučili, da svojo resnico polagamo v tuje roke. Prepričali so nas, da grešimo in da nas lahko samo drugi oprostijo naših grehov. Občasno naredimo kakšno napako, a ta izhaja iz bolečine in skrčenega srca, zato jo lahko popravimo samo sami. Tako, da odpremo srce in brezpogojno ljubimo.

Verjamem v planet, kjer nas razlike bogatijo. V planet, kjer praznujemo naše darove in naravne pojave. V planet, kjer sodelujemo in se povezujemo. 

Moška in Ženska energija sta drugačni, a povezani sta magični. Magnetičnost ženske in veličastnost moške, čiste Ljubezen in visoke zavesti bomo zaman iskali zunaj. Nahaja se v nas. Zato jo poiščimo v sebi in se šele nato podajmo na pot. 

Čista zavest bo srcu, ko bo bolečina jemala dih, jasno tlakovala pot. Ohranjala bo tla pod nogami, ko se bo v nas vse rušilo. Spomnila nas bo, po kaj smo prišli in kam gremo. 

Odprto srce bo dajalo upanje in črpalo moč iz globin, ko se bo zavest majala. Obujalo bo čisto Ljubezen, esenco našega obstoja in nas spominjalo, da svetloba prihaja iz teme. 

Moška in Ženska energija bosta svobodno krožili in se prelivali. Ustvarjali bosta harmonijo. Naravno in tekoče. Brez igranja vlog, izkoriščanja ali manipulacije. 

Kaj vidiš, ko se pogledaš v ogledalu? Ali se zavedaš, da je tisto, kar vidiš bližje, kot se morda zdi? 

Prihajamo iz raja in v sebi imamo dar, da ga ustvarimo tukaj na Zemlji. Zato me zanima, kaj vidiš, ko se gledaš iz oči v oči? Ali vidiš upanje? Mir? Sočutje? Ali verjameš v svojo notranjo moč? Moč odprtega srca in čiste zavesti. Ali ustvarjaš povezovanje? Koliko še vedno tvoj um temelji na razločevanju? 

Ali znaš reči nežno in odločno NE, ko veš, da se odmikaš od uresničevanja svojega poslanstva, svoje edine prave resnice? Nežen in odločen NE brez pojasnjevanja in opravičevanja. Preprosto NE.

Ali se še spomniš, kakšna je nedolžnost, preden smo tej besedi odvzeli njeno čistost. Biti nedolžen, delovati iz srca in čiste Ljubezni. Ali se spomniš, kakšna je radovednost, preden smo ji odvzeli lahkotnost?

'Kakšna si spuščenimi lasmi?' je takoj za tem, ko sva se predstavili ena drugi, razigrano zažvrgolela štiriletna Vera iz soseske. Medtem ko je bilo njenemu očetu nekoliko nerodno in ji je poskušal razložiti, da gre za intimno vprašanje, je Vera brez zadržkov svoje vprašanje ponovila še enkrat: 'Kakšna si brez čopa, s spuščenimi lasmi?'

Iz mene je izvabila širok nasmeh. Z enim zamahom sem potegnila elastiko in narahlo stresla z glavo. 

'A sem skuštrana?' sem jo v smehu vprašala.

'Ne. Lepa si.' je s hihitanjem odvrnila. 

'Saj bi te vprašala, kakšna si ti s spuščenimi lasmi, a nisem prepričana, da bo mama vesela.'

'Jaz si sama naredim kito.' je samozavestno odgovorila in potegnila elastiko, da so njeni svetli prameni prosto padli čez ramena. 

Naslednjega dne sem jo opazovala, kako se je s svojim napihljivim samorogom smukala okrog delavcev, ki so urejali dvorišče. Prepevala je in se pogovarjala z njimi. Ko so odšli na malico, je Vera privezala svojega mavričnega samoroga in njihovo gradbišče spremenila v svoje igrišče. 

Nedolžnost in radovednost male Vere sta moja véra v prihodnje generacije. Potrudimo se za njihove temelje. Če nič drugega jim lahko vsaj te zgradimo. 

Draga Ženska, usedi se z mano v krog. Tvoja bolečina je tvoj največji dar. Ravno tako kot je moja zame. Če nama ne bi krčila srca, se ga ne bi naučili odpreti. Razumeš zakaj sva vsaka zase in za ta planet edinstveni in nenadomestljivi? Razumeš, zakaj ne moreva ohranjati avtentičnosti drugače, kot da vse svoje občutke prelijeva v tok, ki teče skozi naju in se širi navzven med druge? Razumeš, zakaj nama ni treba tekmovati in se primerjati? Ne poznam tvoje bolečine in ti ne poznaš moje. Zato se usedi z mano v krog in mi pripoveduj svojo zgodbo. Tako kot so to počele naše prednice.

Dragi Moški, vabim te, da mi slediš. Ne boj se. V beli obleki stojim bosa pred tabo. Slečena in umita. Zato se ne boj. Čuvaj mi hrbet, da bom lahko topila težke verige med nami, s katerimi smo zadušili ta planet. Spreminjala jih bom v zlate niti, ki povezujejo srca. To znam. 

Si predstavljaš, koliko zlatih niti se bo pričelo lesketati na obličju matere Zemlje? Lahko vidiš to? Če vidiš, mi čuvaj hrbet in me varuj. Moja notranja moč prihaja iz teme, ki jo nosim v sebi, teme, ki ustvarja življenje, teme, ki je tudi tebi nudila varno in toplo zatočišče na poti do svetlobe. 

Mati Zemlja nas roti, da se prebudimo iz transa in zaživimo resnico. To je moj klic. Zato mi čuvaj hrbet, dragi Moški in se ne boj moje notranje moči. Najprej bom pozdravila sebe, nato Tebe in skupaj bova pozdravila cel planet.

Z Ljubeznijo, Irena

• Poglejte si še: Duša dvojčica nam lahko na navidezno neusmiljen način pomaga skozi dušno pot samouresničitve