Na neki točki si prisiljen ponižno narediti prostor vsemu tistemu “nižjemu” in “nezaželjenemu”, za kar si mislil, da "ti pa tega že nimaš".
Na koncu si samo človek.
Na neki točki se predaš in izgubiš potrebo, da si karkoli več kot to.
Da si "duhoven", "uspešen", "sposoben izjemnih naporov", "nadčlovek"...
Počasi sem rada nekdo, ki je "samo človek", ki ne zmore vsega, ki čuti tudi jezo, bes, nemoč, ljubosumje, smrtni strah itd.
Rada bi bila spet samo otrok, samo partnerica, samo prijateljica in samo ženska.
Bežanje pred surovo človeškostjo verjetno vsakogar na neki točki utrudi.
Nato pa si prisiljen ponižno narediti prostor tudi vsemu tistemu “nižjemu” in “nezaželjenemu”, za kar si sprva mislil, da "ti pa tega že nimaš".
Ugotoviš tudi, da tvoja moč morda v veliki meri prihaja prav iz tvojih ran, travm, iz prikritega sovraštva, ki ga spretno, a nezavedno preusmerjaš in projeciraš kdo ve kam...
Si zato kaj manj vreden?
Ne, ker si samo človek.
- Preberite si še: Včasih to, da drugim rečemo NE, pomeni, da sebi rečemo DA
in ODPRTE ZVEZE: Želja po svobodi ali strah pred bolečino? (odgovarja Aleš Ernst)
