Ko otrok odrašča, pogosto slišimo stavke: "Ne vem, kaj je narobe z njim.", "Postal je tako nesramen.", "Nikoli ne posluša." ali "Današnja mladina je grozna."
Toda ob tem se redkeje vprašamo: Kaj sem kot starš prispeval k temu, da se moj otrok danes odziva tako, kot se?
To vprašanje ni namenjeno vzbujanju krivde, temveč odgovornosti. Prav tam se namreč začne možnost spremembe.
Otroci se učijo predvsem iz tega, kar živijo oziroma kar vidijo v svoji okolici. Starši pogosto verjamemo, da otroke vzgajamo predvsem z besedami. V resnici jih veliko bolj oblikuje to, kar vsak dan opazujejo in občutijo.
Če otrok vidi, da kričimo, ko smo pod stresom, da se partnerja ponižujeta, da se nihče v družini nikoli ne opraviči, da čustva potlačimo ali da kaznujemo, bo prav to razumel kot normalen način življenja. Otroci ne posnemajo naših nasvetov, posnemajo naš zgled.
"Ne vem, po kom je."
To je eden najpogostejših stavkov, ki ga starši izrečejo, ko otrok razvije vedenje, ki jim ni všeč. Seveda ni vse posledica vzgoje staršev. Vsak otrok pride na svet s svojim temperamentom, nanj vplivajo tudi vrstniki, šola in številne druge življenjske izkušnje. Toda prav zato je pomembno vprašanje: Kaj lahko kot starš naredim danes?
Namesto iskanja krivca je veliko bolj koristno iskati svoj vpliv. Otroci pogosto kažejo tisto, česar odrasli ne želijo pogledati. Včasih otrokova jeza odraža neizraženo jezo v družini. Njegova tesnoba lahko odraža stalno napetost doma. Njegova agresija je lahko odsev okolja, v katerem so kričanje, kritika ali sramotenje postali vsakdan. To ne pomeni, da je otrok "pokvarjen". Pogosto pomeni, da s svojim vedenjem izraža nekaj, česar odrasli niso znali ubesediti.
Največja napaka ni, da naredimo napako
Vsak starš bo kdaj zakričal in vsak bo kdaj ravnal nepremišljeno. To ni največja napaka. Največja napaka je prepričanje, da se nam ni treba spreminjati, medtem ko od otroka pričakujemo, da se bo. Otrok ne potrebuje popolne mame, potrebuje mamo, ki zna reči: "Oprosti. Tukaj sem naredila napako."
S tem ga ne učimo le odgovornosti, učimo ga tudi, da se ljudje lahko spreminjamo.
In seveda vse to velja tudi za očete.
Vzgoja se začne pri odrasli osebi. Ko se otrok vede na način, ki nas boli ali jezi, je povsem naravno, da najprej pogledamo njega. Toda takrat je najpomembnejše vprašanje: Kaj me njegovo vedenje uči o meni?
