Prej ko odložiš svojo bolečino, strahove in skrbi, lepše življenje boš imel

Učitelj je hodil po razredu in učencem razlagal o obvladovanju stresa. Ko je dvignil kozarec vode, so vsi pričakovali, da bo vprašal, ali je ta kozarec na pol prazen ali na pol poln. Namesto tega pa je z nasmehom na obrazu vprašal:

»Koliko je težak ta kozarec vode?«

Odgovori so bili različni, od 80 do 500 gramov.

Učiteli pa je odgovoril, da absolutna teža sploh ni pomembna.

Nadaljeval je: »Kako težek je kozarec, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim. Če ga držim eno minuto, to sploh ni problem. Če ga držim eno uro, bom čutil bolečino v roki, če pa ga držim cel dan, bo moja roka otrpla in paralizirana. V nobenem primeru se teža kozarca ne spremeni, vendar dlje ko ga držim, težji postaja.« 

Nauk zgodbe: 

Prej ko odložiš svojo bolečino, skrbi, strahove, svojo zgodovino – svoje “demončke”, lepše in ležje življenje boš imel. 

Naj nadaljujem s svojo zgodbo.

Imela sem delavnico za neko podjetje, kjer je moral biti prostor zaradi korona časov velik, da smo se lahko posedli dovolj na široko. Zato sem morala imeti mikrofon.

Mikrofon, kot veste, je lahek. Tako držim tisti mikrofon in govorim ... in ga držim eno uro ... in ga držim uro in pol, potem je bilo 15 minut odmora. Po odmoru ga držim naprej ... in tako do konca. Šele ob zaključku delavnice se zavem, kako je moja roka težka!

Seveda se tega prej nisem zavedala, ker se mi je toliko dogajalo, ker sem bila toliko »in«. Potem pa sem morala v nekem trenutku - ne vem več, kaj je bilo - z drugo roko nekaj pokazati, zato sem preprijela mikrofon. Takrat sem šele začutila, kako me roka, v kateri sem prej držala mikrofon, boli. Kako me boli v komolcu in rami, kako je težka. Uau, kakšna pomembna izkušnja! Kakšen aha sem doživela.

Kaj vam želim s tem povedati?

Kolikokrat se nam zgodi, da v sebi držimo svoje strahove, skrbi, stres, prepričanja, ki nas omejujejo, navade, vzorce ... in si jih enostavno ne upamo ali pa ne znamo izraziti in spustiti. Seveda se tega največkrat ne zavedamo, ker smo tako vpeti, smo tako “in” v svojih težavah, da ne moremo zaznati, kako teža raste in se bohoti v nas.

Enako kot z mojim mikrofonom: bila sem tako osredotočena, tako tukaj in zdaj, tako v tem, kaj dajem, pozorna na udeležence, na vsebino, pozorna na vse malenkosti, ki so se dogajale med udeleženci, da sem se lahko odzivala ..., zato sploh nisem zaznala sebe, kako je tisti mikrofon, ki je sicer lahek, postal težek.

Tako postanejo težki naši vzorci, naše misli, naše skrbi, naši strahovi, naša prepričanja. Ker smo tako vpeti, ker smo v čustvu samem, se enostavno ne zavedamo, kakšno težo nam to ustvarja, kakšno težo nosimo s seboj.

Zato vas sedaj spodbujam, a se vprašate, kaj je tisto, česar se vi tako močno držite in oklepate, kot sem se jaz mikrofona. Katerih vzorcev, navad, misli, prepričanj ...?

Stres in skrbi so kot kozarec vode. Če o njih razmišljajte in se jim prepuščate kratek čas, se ne bo nič posebnega zgodilo - njihov vpliv na vas, na vaše zdravje, počutje in življenje ne bo omembe vreden.

Če pa o njih razmišljate, jim posvečate pozornost in se jim prepuščate (kot bi hranili črnega volka), bodo te misli in navade postali vaša teža, ki jo boste nosili s seboj. In še več, iz dneva v dan bo težje. To se bo začelo odražati v vaših odnosih, zdravju, nezadovolistvu s seboj ... Počasi vas bodo čisto preplavile, vas paralizirale in ne boste vč videli izhoda - ne boste imeli več moči, da bi kaj spremenili.

Zato ne pozabite vsak dan sproti odložiti svojega kozarca.

Tekst: iz knjige Zgodbe za življenje

Preberite še: 

• Kaj si ženske želijo slišati od moškega?
• Navdihujoča zgodba: Koliko časa zares živite? (Jorge Bucay)
• Manca Košir: »Vsaka bolezen je ljubezensko pismo duši«

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar