Zadnje tedne spremljamo močna nasprotovanja predlogu o psihoterapevtski dejavnosti s strani medicinske stroke. Zveza organizacij pacientov Slovenije in psihoterapevtska stroka zdravnikom očitata boj za ohranitev monopola in nepripravljenost za sodelovanje v dobro pacientov.
Vse to nestrinjanje se dogaja ravno v dneh, ko se v medijih še ni ohladila novica o »dolgoletnem dušenju pacientov s pomočjo blazine« v Psihiatrični kliniki Ljubljana. Ministrstvo za zdravje je s posebnim nadzorom namreč prvič odkrilo nehumano ravnanje s pacienti, kar je pokazalo tudi na dolgoletno zanemarjenja nadzora nad zdravljenjem najranljivejših pacientov v zdravstvu.
Ministrstvo za zdravje zdaj prvič po desetletjih ureja divji zahod na področju psihoterapije in slabih nadzorov v zdravstvu. Vmes pa je slišati še več težkih zgodb, ki so jih v času neurejenosti morali preživljati pacienti, medtem ko so iskali strokovno pomoč. Sledijo osebne (anonimne) zgodbe pacientov.
Ginekologinja: "Tako mlada, pa že na antidepresivih! Jaz bi tudi lahko bila, ker me je zapustil mož! Pa nisem!"
"Sem uporabnica psihoterapevtske dejavnosti in mirno lahko rečem, da me morda ne bi bilo več med živimi, če ne bi obiskovala psihoterapije. Žal se mi je v teh letih nabralo kar nekaj slabih izkušenj v medicini v povezavi z duševnim zdravjem. Lahko rečem, da je med zdravstvenimi delavci duševno zdravje še vedno nekako na stranskem tiru.
Pred nekaj leti sem svojo ginekologinjo vprašala preprosto vprašanje, ali so kontracepcijske tablete kompatibilne z mojimi antidepresivi. Odgovor ginekologinje me je prizadel in šokiral. Rekla mi je: "Tako mlada, pa že na antidepresivih! Jaz bi tudi lahko bila, ker me je zapustil mož! Pa nisem!"
Ne vem, ali me je bolj prizadel očitek jemanja zdravil, ali to, da mi specialistka razlaga svoje osebne težave, ki ne spadajo v najin profesionalen odnos. Ko je nekdo v duševni stiski, se mi zdi izredno pomembno, da so njegovi občutki ustrezno nagovorjeni."
Od psihiatra pričakuješ, da bo razumevajoč in podporen
"Ko sem svoji psihiatrinji potarnala, kakšne izzive imam z najstnico, je ta le zamahnila z roko in mi začela opisovati, kako ona uspešno rešuje te izzive. Verjamem, da ji gre dobro, a to zagotovo ni nekaj, kar sem v tistem trenutku potrebovala.
Počutila sem se še bolj potrlo, da sem res slaba mama, da tega ne zmorem. No, danes imam zdravo, odraslo hčerko, ki je na pravi poti. A teža besed psihiatrinje so me še dolgo spremljale in zagotovo mi niso bile v pomoč. Šele zdaj vidim, kako ponižujoče je za pacienta poslušati lastnega psihiatra, kako dobro mu gre, medtem ko se sam ne počuti tako.
Poskus samomora otroka je verjetno ena najhujših nočnih mor za starše. Srce ti trga na drobne koščke in vsako minuto se sprašuješ, kaj si naredil narobe, kaj si spregledal, kaj bi moral narediti drugače. Vsak dih je neznosno težak, občutek je grozen, kot da ti slon stoji na prsih.
Razumem, da v takšnih situacijah strokovnjaki potrebujejo veliko informacij od staršev. Ampak pri vseh teh pogovorih s psihiatri in psihologi sem imela občutek, kot da sedim na obtožilnem zaslišanju. Ves čas samo zasliševanja in neprimerna namigovanja, kaj vse je v naši družini narobe.
Niti ene besede podpore, razumevanja. Nikogar ni zanimalo, kako je nama v tej situaciji. Tega težkega obdobja ne bi preživela brez podpore psihoterapevtke, ki me je urgentno sprejela. Jaz sem vedela, kam se lahko obrnem po pomoč. Jaz sem imela na voljo sredstva, da sem si lahko pomagala. Kaj pa kakšna mamica, ki te možnosti nima? Ko ostaneš popolnoma sam z vso to bolečino, v zdravstvu pa dobiš samo še več krivde?
V osnovni šoli je šla hčerka skozi zelo težko obdobje. Med drugim je imela tudi samopoškodbeno vedenje. Hčerki smo pomagali, da je premagala težave, a ostale so brazgotine. Med pregledom pri nevrologinji, je le ta opazila brazgotine. Njene besede so me tako šokirale, da sem ostala brez besed. “Le kdo vam daje takšne ideje, da se režete? Se zavedaš, da nikjer ne boš dobila službe!”
To je izgovoril nekdo z medicinsko izbrazbo. Oseba z medicinsko izobrazbo si drzne izreči nekaj takšnega? Dekle, ki je zelo ranljivo tako zaznamovati s takšnimi besedami? Dekle, za katero smo se vsak dan borili, da ni obupala nad sabo. Dekle, ki v sebi ni našla ničesar lepega. Zdravnica, ki v družbi predstavlja ugled, ji izreče nekaj tako izprijenega? Če danes to bere, naj ji povem, da je to dekle danes lepa, uspešna odrasla mlada ženska, ki ima službo. Dobila jo je kljub brazgotinam."
- Preberite si še: Mojca Fatur: "Zakaj sem zdravniku dovolila, da me tako razčloveči?!”
Psihiater: "Nikoli ne boste razumeli, kaj se dogaja z vami!"
"Bila sem stara 30 let. Dve leti po rojstvu prvega otroka sem doživela zaradi dolgotrajnega nespanja (skoraj dve leti) v enem mesecu trikrat hujše napade tesnobe in pristala na urgenci, ker sem bila prepričana, da gre za srce. Moj osebni zdravnik me je napotil na preiskave, ki so pokazale, da je srce v redu, psihiater, kamor sem bila tudi poslana, pa mi je predpisal dve vrsti tablet (Xanax, Heleks). Na moje vprašanje, kaj se to dogaja z mano, mi je rekel, da tega nikoli ne bom razumela in da naj se sprijaznim, da bom celo življenje jemala zdravila.
Bila sem prestrašena, sama in nisem videla drugega izhoda. Ob vsakem srečanju mi je le napisal recept za tablete. Kot da kot oseba sploh ne obstajam. V ambulanti sem bila gotova v dobrih petih minutah – brez resne strokovne in sočutne podpore. Ob jemanju tablet se nisem počutila bolje – celo nasprotno: bila sem vznemirjena, zaspana in utrujena.
Ker se je moje stanje s tabletami samo še slabšalo, sem k sreči našla skupino za samopomoč izven psihiatrije in premagala tesnobo brez zdravil. Še danes bi jemala zdravila, če bi poslušala psihiatra, ki se ni potrudil dati nobene drugačne podpore. Zdi se mi nedopustno in neetično, da te zdravnik obsodi na doživljenjsko jemanje zdravil – brez pomiritve in brez pravih pojasnil. Tako ravnanje je zloraba pristojnosti. In očitna podpora farmaciji, ne pa pacientu."
Preberite si še:
- "Edina terapija so tablete, zaradi katerih postaneš ZOMBI" (osebna izpoved iz klinike Polje)
- Mag. Miran Možina o psihatriji, psihoterapiji, depresiji, antidepresivih in travmah
Ko psihiater nima empatije...
"Ko sem sredi noči, v času korone, obiskala urgentno psihiatrično pomoč v Idriji zaradi hudih napadov panike in tesnobe, so se tam večinoma ukvarjali s tem, ali sem bila v zadnjih dneh testirana za kovid ali ne. V obe nosnici so mi z vso silo potiskali brise do bolečine – kar se je zdelo pomembnejše od dejstva, v kakšni hudi stiski sem takrat bila.
Dežurna psihiatrinja je nato vzela vprašalnik in mi hladno, skoraj robotsko, zastavljala vprašanja. Moja stiska in kaj se je dogajalo tisto noč je ni zares zanimalo. Ponudila mi je antidepresive, ki sem jih odklonila – in to je bilo vse. Nič drugega.
Takrat sem izgubila zaupanje v stroko in se odpravila po pomoč k zasebnim psihoterapevtom. Tam sem bila prvič zares slišana in razumljena v svoji stiski. Počasi sem začela odkrivati vzroke za svojo tesnobo ter se učiti veščin in strategij za uravnavanje čustev, da do paničnih napadov ni več prihajalo.
Zato podpiram zakon o psihoterapiji. Veliko ljudi si žal ne more privoščiti zasebne pomoči – njihove stiske pa se zgolj poglabljajo."
Ministrstvo za zdravje, prosim sprejmite zakon o psihoterapiji
Včasih so najhujše brazgotine tiste, ki nastanejo čustveno in jih ni mogoče videti na prvi pogled. Hladen pogled strokovnjaka, očitajoče besede, dajanje občutkov krive in neprimernosti, nepopolna obravnava, razlaganje svojih osebnih težav in večanje občutkov osamljenosti in teže. In ko se sesujemo, zdravniki pogosto namesto prijazne podpore le predpišejo zdravila, ki celo ne primejo, ali pa še poslabšajo trenutno situacijo.
Včasih so nujna, včasih pa pride občutek, da je to vse, kar znajo, ali pa za več kot le to sploh nimajo časa. Ob tem se človek počuti kot le še ena številka, nepomemben in zanje majhen. Toda to so neprimerna vedenja. Želim si le, da bi v Sloveniji zdravstvena stroka zmogla stopiti skupaj s psihoterapevtsko in se naučiti lepih lastnosti, sočutja, podpore in strokovnega spremljanja in da noben otrok več ne bi moral čakati na strokovnjaka skoraj pol desetletja.
Ministrstvo za zdravje, prosim sprejmite zakon o psihoterapiji in naučite čisto vse strokovne delavce pravilnih odzivov.
