Ni me več strah odprtega srca, ker si želim čutiti vse, kar hranim v sebi

Vozila sem se po temni noči in potovala med občutki, ki jih je kot drobne kristale nanizal dan. Iz njih je sestavil ogrlico s sporočilom, ki je prihajalo iz srca. 

Dolgo sem čutila potrebo, da se povežem z Njo. Z Njo, ki je v meni in Njo, ki mi daje podporo, da lahko hodim po tej poti in prenašam dragoceno sporočilo. Dolgo časa sem bingljala nekje vmes. Dolgo časa sem iskala nekaj, kar bi me izpolnilo in bila prepričana, da bo prišlo od zunaj. 

Sinoči je bila pot od zvezde do zvezde enostavna. Ko je um dokončno prisluhnil Srcu, je duša sama risala zemljevid, saj na takšni poti ni bojazni, da bi se izgubila.  

V zadnjih dneh sem ponotranjila sporočilo: Tukaj sem, ker si želim tukaj biti. In zame biti pomeni čutiti. 

Ni me več strah odprtega srca, ker si želim čutiti vse, kar hranim v sebi. Ker želim vse to odkriti in potem tudi sama sebi podariti. 

Pot odprtega srca želim razpredati po tej Zemlji. Temeljito sem raziskovala in učinkovito povezovala. Včasih letala visoko, spet drugič padala globoko. Dovolila sem si valovati in se mehčati. 

Začela sem dihati. In dih tudi čutiti. 

Utelesila sem čisto in visoko zavest, v kakršno moja bit verjame. Dolgo sem se gledala v oči, dokler v svojih očeh nisem našla tiste, ki sem jo iskala. Njo. Resnično Sebe. 

V prsih sem začela čutiti tisto, kar mi je manjkalo. Svobodno Srce. Z roko pod popkom častiti sveto votlino, ki me je sprejela, hranila in negovala na poti do svetlobe. Maternico. 

Zdaj čutim vsak del posebej in vse skupaj. Ko se čutim cela, sem povezana s sabo in z Zemljo. Takrat lahko začutim vibracijo in se uskladim z njeno frekvenco. 

To kar zdaj čutim, želim tudi širiti, ker je to Njen klic in moja naloga. 

Ženski se ni enostavno dokopati do svojega bistva. Odstraniti mora veliko plasti, ki so se v tisočletjih nabrale. Učili so jo, da ne sme čutiti in da se mora od svojega telesa oddaljiti. Odklopiti od tega dovršenega mehanizma, ki je sposobno nepredstavljivih čudežev. Učili so jo, da mora delovati iz glave. Prepovedali so ji, da bi modrosti, ki jih nosi v sebi, tudi živela. Prepričali so jo, da se lahko do draguljev dokoplje samo zunaj sebe.  

Ukradli so ji psiho in ji vsadili programe in predstave, ki so jo oddaljili od njene narave. In tako si je začela želeti, da bi se pozdravila. Da bi se popravila. 

Dolgo tega je bila Ženska prisiljena zapustiti sebe in stopiti na pot, ki so jo zanjo tlakovali drugi. 

Ob teh vrsticah težje diham. Čeprav se pišejo same, jih del mene želi izbrisati. In če ne bi stopila na pot odprtega srca, bi to tudi storila. Um bi bil močnejši in zavest premajhna, da bi mojim občutkom nudila varen prostor. Srce bi se skrčilo in se v strahu pred novim bolečim odkritjem predčasno predalo. 

Zdaj globlje vdihnem in potujem dalje. Samo krč je. Z izdihom nastopi užitek ravno zaradi tega močnega občutka. Užitek je Ženski naraven in ne izbira. Ne pogojuje. Ko ga Ženska sprejme, ponotranji in mu dovoli prosto valovati v telesu, je dovolj, da se vsakič z dihanjem in gibanjem samo sprosti. 

Ko ženska ponotranji telesni užitek, svojo rojstno pravico in dovoli, da se v telesu prosto giba, ob tem pa odpre srce, bo vsaka bolečina postala gorivo za še en krog, rodovitna zemlja za še en cvet, pomanjkanje priložnost za obilje in vsak Ne priložnost za trden in odločen Da. 

Rada sem bosa in se Zemlje dotikam s stopali. Rada sedim na tleh in čutim njeno topotanje. 

Lepo je potovati, a še lepše domovati. Lepo je leteti, a še lepše pristati. Lepo se je potopiti, a lepo tudi vrniti.

Vrniti domov. 

Z Ljubeznijo, Irena

• Poglejte si še: Čudovit zapis: Ko odpremo srce, se zgodijo čudeži

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja