Zavedam se, da sem izbrala čisto vse izkušnje, da lahko osvobodim sebe od sebe, kakršna sem bila, preden sem se začela zavedati, zakaj sem sploh tu.
Zavedam se lepote življenja, dragocenosti vdiha in izdiha, pomembnosti ljubezni na vseh nivojih in to zavestno krepim. Ko pride do izzivov, se spomnim, skozi kaj vse sem že šla in pogumno stopim korak naprej. Vedno manj jih je. In vedno krajši so. Ustvarjam, umaknjena od vsega in vseh, zvesta temu, čemur v resnici pripadam - stvarstvu.
Jutri bo lahko scenarij naših življenj zelo drugačen, človeštvo se prebuja in tone hkrati, toda to se je že dogajalo, tega se naše duše zelo dobro spominjajo, zato nekateri izgubljajo upanje, nekaterim pa se prav zdaj vklapljajo nova stikala.
Zavedam se, kako lepo življenje v bistvu živimo
Toda ključ do prepoznavanja si je potrebno zaslužiti, in to brez razlik.
Slovenija je resnično oaza miru, toda le če jo gledaš izza vsega. Nekega dne se lahko zgodi (v bistvu se že dogaja) migracija ogromnega števila ljudi po celem planetu. Nekje ne bo vode ali drugih osnovnih življenjskih pogojev, nekje ne bo hrane, možnosti za bivanje ... in selitve narodov so tudi že bile v preteklosti. Kazanje s prstom na druge nas ne bo rešilo, še nikogar ni.
Reši nas lahko sprememba v zavedanju
Reši nas lahko cenjenje in hvaležnost za to, kar imamo, kajti nič, čisto nič ni samoumevno.
Marsikje po svetu ne vidijo več ne sončnega vzhoda ne zahoda. Zbudijo se v neskončna meglena jutra, hodijo z maskami ...
Marsikje po svetu, pa tudi pri nas, ljudje postajajo roboti, odklopljeni od izvora, od bistva, od Boga, pa četudi k njemu molijo petkrat na dan ali hodijo v cerkev po »odrešitev«.
Marsikje po svetu otroka ne moreš pustiti nikjer več, ne da bi trepetal zanj. Marsikje ... lahko naštevam v nedogled, a ne bom.
- V tem članku odkrijte na kateri fazi duhovnosti ste!
Jutro, ki me zbudi, je sveže, čisto in moje, moje
Dan, ki se rojeva, bo oblikovan z mehko roko nežne, čuječe pozornosti in hvaležnosti. Voda, ki jo pijem, je sveža, čista, dobra ... Ljudje, ki jih srečujem, so srčni, hvaležni, prijazni ... nergačev ni v moji bližini, nekako ne zdržijo. In vem, da tako kot je zdaj, ne bo nikoli več.
Prebujamo se v neznano, a to ne pomeni, da naše duše ne vidijo v čisto vse načrte. In edino, kar se včasih vprašam, je, zakaj jim torej ne zaupamo, zakaj nas je tako zelo strah predaje, da raje kritiziramo ta čas, to politiko, to vreme, tega Boga, to ljudstvo, to človeštvo, to ... namesto da bi preprosto, z očmi otroka, videli, da je to edino, kar imamo.
Ta zrak, to vreme, te ljudi okoli sebe, to dimenzijo, to prelepo Slovenijo, to solato, te politike, to umetnost ... vse to imamo – na razpolago.
Zaupajte vodstvu svoje duše
Umetniku, ki dela z dušo, lahko daš eno samo barvo, en sam čopič in eno samo platno, pa bo ustvaril umetnino, ker ima vodstvo, ki mu zaupa. Nekomu, ki to ni, lahko daš vse barve tega sveta, neskončno platen in pripomočkov, pa ne bo spravil skupaj ničesar. Zakaj? Ker to preprosto ni on.
In če bi zbrali dovolj poguma, da bi šli skozi vsa sita predsodkov, programov, vsiljenih prepričanj, potrkali na svojo vest in slišali dušo, ki kriči, kaj vse smo lahko ... bi zaživeli popolnost, ki se zgodi v trenutku.
Problem je, da je raje ne slišimo, kot da bi prevzeli odgovornost za novo življenje, pa čeprav postavljamo prav v ta okvir toliko »če-jev«.
Ničesar ne zamujamo
Lahko živimo svoje sanje, svojo najlepšo idejo življenja, svoj uspeh, radost ... lahko, seveda lahko, toda najprej je treba zavzeti celoten prostor svojega življenja, se zazreti vanj, pometati ven vse, kar ne služi našemu namenu, postaviti nove temelje in se predati.
To pa je delo ... veliko bolj koristno kot neskončno, vsakodnevno pometanje hiše ali dvorišča, da ja ne bi sosed rekel, da je neurejeno.
Večnost je naš edini pravi dom. Od tam prihajamo in tja se vračamo, zato ... ničesar, res ničesar ne zamujamo.
Avtorica zapisa: Vesna Neferamis.
Preberite tudi:
